Dort wo der Scheuch den Strache küsst,
man auch den Dörfler nicht vergisst,
oranges Blut, einst treu und heiss,
wird blau verfärbt, und jeder weiss,
der kleine Mann hat es erkannt,
das ist ein treues Heimatland.


Dort wo Konzerne untergehen,
und niemand kann es ganz verstehen,
bestimmte Taschen sind gefüllt
vom Löwen, der am meisten brüllt.
Vielleicht fehlt dort der Sachverstand
In unserm teuren Heimatland.


Wo die Statistik deutlich sagt,
dass niemanden der Hunger plagt,
wo SOMA-Märkte voll erblühn,
während die reichen Öfen glühn,
dort ist - egal in welcher Hand -
unser gerechtes Heimatland.

der diesbezügliche Eintrag muss natürlich unter Abführungszeichen und mit Fragezeichen versehen werden.

Argumentacija Sovejca (glej spodaj) je postal tipičen način kontroverzne diskusije med koroškimi Slovenci. Ne argumentiramo stvarno in na podlagi vsebine, ampak se znajdemo takoj v nekem posploševanju, napačnem primerjanju, iskanju las v juhi soseda in včasih vse skupaj pade na osebno raven. (Tako npr. tudi na nekaterih krajevnih sestankih NSKS). Sovejcev način branjenja predsednika ZSO Sturma je izmikanje stvarni diskusiji in kritični presoji zastopstvene filozofije.
Sicer pa je zanimivo, zakaj gre na barikade za predsednika Sturma, saj na podlagi njegovih primerov razbiramo, da narodno skupnost že malodane odpisuje. Morda pa si le želi, da je ne bi doletela enaka usoda kakor Madžare in Italijane v Sloveniji?
Ne bom tu branil Sonje Kert-Wakounig, ker bo to lahko sama storila, ampak bom skušal nakazati nekaj pojavov, ki so deloma tudi tesno povezani s pojavom »konsenzne skupine«, vsekakor pa s politično filozofijo ZSO in SKS. (Zaradi tega naj Sovejc ne poskuša spravljati v to igro NSKS, čigar »performans« v celoti tudi ni nesporen.)

Primer konsenzne skupine (KS) je “lep“ primer, da je narodni skupnosti očitno res težko pomagati, ker se zdi, da ni več dojemljiva za logično argumentacijo in prav tako ne za razmišljanje v širšem kontekstu (in tu ne mislim na to, da je pač treba včasih kaj požreti za kompromis), morda tudi, ker se urno javljajo k besedi ljudje, ki delajo zmedo z nelogičnim in poljubnim, nestvarnim argumentiranjem v prid KS, pri čemer človek popolnoma zgubi nit, ker ne ve več, kje je spredaj in kje zadaj. Ostane le KONSENZ in DIALOG – to pa seveda vsi hočemo, tudi s KHD-jem. A kaj nam pomaga konsenz, če bo na koncu dosežen, hkrati pa ne bo več Slovencev?

Da gre koroški konsenz še vedno stalno na račun narodne skupnosti (predvsem psihično), že nočemo več slišati, saj bi se morali razburjati in resničnosti pogledati v obraz, to pa se nam ne da – tega smo se že naveličali. Izvolite primer: medtem ko predsednik SKS Sadovnik govori o tem, da je ustavna nagrada za KS korak k „enakopravnosti“ koroških Slovencev, se Feldner najbrž smehlja njegovi naivnosti. Sadovnik Feldnerja očitno ne jemlje resno, ko mu niti ne verjame že dostikrat v času obstoja konsenzne skupine izrečenih pogojev za krajevne napise. Feldner ni samo enkrat pomirjal nemško Koroško: „Freunde, es kommen ja nicht viele neue Tafeln, dafür sind wir nicht zu haben." V pretekli številki Der Kärntner se baha, da je na Koroškem že okoli 100 slovenskih napisov (najbrž je vštet tudi vsak Dobrodošli na kakšni štirijezični turistični tabli). Vseh strahov, ki jih je v desetletjih neizprosno priklical, se danes ne znebi več in slej ko prej mora miriti nemško ljudstvo s parolami: »Slowenisch-Kärnten ist keine Gefahr mehr!« (Juhuuu!) Sklicuje se celo na najnižje število!! iz političnih predlogov preteklih let. Sadovnik se kljub temu veseli »korakov k enakopravnosti«. Prav tako vidi kot sad KS zbližanje večinskega in manjšinskega prebivalstva na podeželju, »da se začnejo diskusije«, a očitno jih pozna samo on sam, razen tistih s konsenzno skupino, ki so doslej na dvojezičnem podeželju privabljale večinoma nemške skrajneže, ki niso bili dojemljivi za nobeno normalno diskusijo.

Dejstvo je, da stalno puljenje in mazanje (predvsem privatnih) dvojezičnih tabel, kraja slovenskih napisov s križevega pota v Brodeh, netenje jezikovnega nemira na šoli Djekše, parola Koroška bo enojezična in toliko drugih tozadevnih nevšečnosti ne izzovejo nobenega jasnega neodobravanja med koroškim prebivalstvom. Kdo ga bo tudi zahteval, saj niti KS v vseh letih delovanja niti enkrat! ni našla besede mirjenja nemških fanatikov ob konkretnih primerih. Če bi si kor. Slovenci dovolili takšne provokacije, bi bila na Koroškem najbrž vojna.
KS stavi na čas, a to gre tudi brez te skupine in njenega spornega licemerskega načina, predvsem pa brez tega, da dajemo absolucijo kompromisom, ki narodni skupnosti škodujejo - danes psihično (nezadovoljstvo), jutri fizično (upad).
Z moralnega vidika, in prav s tega je treba ocenjevati takšno konsenzno navezo, je ta KS doslej popolnoma odpovedala, ker njen nemški del dela, kakor da nima nobenega opravka s tem stanjem, čeprav ga je objektivno sodeč povzročil. Brez ustreznih domačih nalog torej ne bo nikdar moralno legitimiran v imenu dežele delati spravo in konsenz po svojih predstavah.

A ta KS vleče še druge neljube pojave s seboj.
Popolnoma nerazumljivo je, kako lahko osrednji zastopnik ogroženih koroških Slovencev zadnja leta že kar redno propagira nenujnost dvojezičnih napisov in kar sam objavlja neljube številke v zvezi z uporabljanjem slovenskega jezika pri uradih, ne da bi omenil, kaj je vzrok zanje. Povsem nerazumljivo pa postane, ko osrednji zastopnik narodne skupnosti filozofira o tem, da za modernega človeka narodnostna kategorija ne bo več igrala vloge. Zares ne? Ali ni to od pamtiveka obstajajoča kategorija? Ali niso tradicije vezane prav na narodnostno raznolikost, v ljudski kulturi z vsemi šegami in navadami, v literaturi z vsemi zanimivimi mentalitetami in s tem razpoznavnostjo literatur, v kulinariki s posebnim načinom priprave in dodatkov, v umetnosti s posebnimi motivi in in in... Mar naj moderni človek podpira kulturni fastfooding, ki se ga že ves kulturni svet boji, kjer vse enako vonja in je vse enako tudi po okusu? Da bi g. Strum kot predsednik osrednje organizacije koroških Slovencev (sic!) vlagal toliko energije v prepričevanje, zakaj koroški Slovenci potrebujemo za ohranitev vsakršno najmanjšo pravico, ki jo le moremo dobiti, bi bila narodna skupnost srečna, vsekakor pa samozavestnejša (predvsem v neslovenski družbi), ker bi se lahko naslanjala na klenega zastopnika, ki polaga vso energijo v to, da ji izboljša položaj. Kdor to vidi kot nekaj škodljivega, ta je na napačnem mestu.

Tako pa se moramo s škripajočimi zobmi ukvarjati s Sovejcovimi ugotovitvami neljube situacije koroških Slovencev v soju usode drugih majhnih skupnosti. Kar tudi storimo, manjšine gredo polagoma eks. Naravni zakon. A zakaj potem potrebujemo takšno konsenzno skupino, ki nas na poti v pogubo še dodatno martra? Pustimo slovenstvo, učimo se slovenščine iz ekonomskih vzrokov, kot tuj jezik in vse bo v redu. Tega pa spet ne moremo, ker nas je v resnici še preveč, ki smo rojeni v svojo narodnost, ker jo živimo (marsikdo celo zelo rad) in ker bi bili brez nje iztirjeni, saj povsod, na vseh celinah, ljudje črpajo iz narodnosti, ki je vir tradicij in kulturne dediščine (nehajmo že o nekih multietničnih identitetah - takšnih masovno v Evropi ni in se tudi ne pojavljajo, celo v velikih urbanih naseljih vsak v mikrokozmosu živi svojo narodnost s šegami in navadami; celo v monarhiji se je narodnost še kako poudarjala kot razpoznavni znak - manj kot zanimiva multietnična slika).

Navsezadnje pa Sovejc kljub temu vidi potrebo po KS in da se je treba pogovarjati. Če je v tem toliko realist, kakor je v katerih namigovanjih črnogled, potem je treba ugotoviti, da smo žogo že ničkolikokrat podali sosedu, ta pa ne reagira. Torej zanj še ni čas, ni še pripravljen sprejeti žoge brez pogojev – ni še za javno upoštevanje slovenščine v prid koroškim Slovencem, kaj šele za enakopravnost. A prav to naj bo naša vizija!

Zame kot koroškega Slovenca, ki opaža, da se narodna skupnost v marsičem profesionalizira, kar pomeni, da se hoče vsekakor razviti, ne samo tehnično in ekonomsko, ampak tudi kot živ organizem, celostno, kot razpoznavna skupnost, s svojo tradicijo (ki pač ni v vsem enaka nemški Koroški), to ne more pomeniti, da vse to gradimo na pesku.
Mar smo na pravi poti, če na to reagiramo s samoodpovedovanjem, kar navsezadnje je odpovedovanje katerikoli pravici? In kaj drugega kot samoodpovedovanje je vsak kompromis v lastno škodo? V našem primeru kompromis za soseda niti ni nujen, saj ga nobena pravica koroških Slovencev v ničemer ne ogroža ali oškoduje, in tako zaradi kompromisa ne bo imel spremenjene življenjske kvalitete. Dve organizaciji pa se s kompromisom v škodo zastopanim vsiljujeta tistemu, ki brez nuje zahteva kompromis, namesto da bi ga prepričevali o tem, da bo prav z ukinitvijo pogojev kar z zlatimi črkami zapisan v zgodovinske knjige.

Naj v tem duhu vzgajamo naše otroke, da jim z maternim mlekom damo na pot geslo: Vzemi, kar ti ponujajo, ali umri. Ali nismo že nekaj generacij skaženi prav v tem duhu manjvrednosti? Mar ni to slika na dvojezičnem podeželju, kjer je vsakršno prizadevanje za slovensko tablo provokacija? Ali ni ta duh kriv, da se kljub mnogim absolventom slovenskih višjih šol, ne poslužujemo na uradih slovenščine? Skratka, ali je naša prihodnost v tem, da se brezpogojno zadovoljimo z vlogo drugorazrednih? Če naj bo tako, potem si lažemo v lastni žep, saj bo ta mora spremljala še naslednje generacije, če bodo sploh pripravljene vzeti ta križ na svoje rame. Samozavestna narodna skupnost mora biti cilj, dvomim pa da je to mogoče doseči s samoodpovedovanjem.
Ne podcenjujmo psihološke situacije, v kateri se koroški Slovenci še naprej vse manj dobro počutimo, ker nam uhaja iz oči smisel za narodnostno vprašanje, ker v kulturnem ustvarjanju ni več narodnostnega cilja in je edino gonilo samo spreminjanje »performansa«, ki pa ga že omejujejo finančna sredstva. Čas bo, da začnemo spet razmišljati o tem, zakaj obstajajo slovenska društva in zakaj so bila ustanovljena. Mar le, da se ohrani slovenski jezik ali pa predvsem, da se ohranimo kot narodna skupnost?
Mlačnost in indiferentnost sta nevarna pojava, ker učinkujeta počasi kakor dobro odmerjen strup, ki počasi leze skozi telo in polagoma omrtvi organe – in nenadoma potrka smrt: "Dober dan, Sovejc!"
A. Kert

Neue Landeshymne von Kärnten
>
> 1. Dort wo debil an deppert grenzt,
> wo man mit dummen Sagern glänzt,
> wo man mit Sägen sich bestückt
> wo Ortstafeln man stolz verrückt,
> (: und wo es fehlt an Sachverstand,
> dort ist es - unser Kärntnerland. ,
>
> 2. Wo man mit Negerwitzen prahlt,
> wo man Lokalrunden gern zahlt,
> wo man von Wirtschaft nix versteht
> und wo die Hypo untergeht,
> (: dort ist - ihr habt es schon erkannt -
> unser bankrottes Kärntnerland.
>
> 3. Wo man die Metropole schimpft,
> wo Kritiker man verunglimpft,
> wo man der Freunderln Taschen füllt
> und gegen die Slowenen brüllt,
> (: dort ist - fest in oranger Hand -
> unser verjörgtes Kärntnerland.

Marjan Sturm mora Sonji Wakounig-Kert „ležati zelo pri srcu“, da se ga spomni pri branju slovenske literature. Tokrat gre za prilagajanje komunističnemu režimu in ideologiji v prejšnji Jugoslaviji, o katerem razmišlja avtor Kovačič v svoji avtobiografiji. Iz te gospa Wakounig sklepa, da se tudi gospod Sturm prilagaja nečemu (nemški narodni skupnosti na Koroškem?) ali nekomu (morda gospodu Feldnerju?) in zaradi tega škoduje narodni skupnosti. Ne morem slediti njeni miselni logiki. Ali so naši narodni politiki res tega zmožni? Malo zaupanja pa moramo imeti. Tako slabo lastnost seveda vedno pripisuje svojemu političnemu konkurentu, v njeni interesni skupini (NSKS) pa vodijo vedno zgledno politiko in je vse v najlepšem redu.
Zato ji priporočam, da še enkrat prebere v Nedelji stališča izdajateljev v zadnjih tednih.

Pogajanja in razgovori se morejo voditi uspešno tudi tako, da od svojih stališč ne odstopaš, da pa imaš razumevanje za argumente za drugače mislečega partnerja . Če vidiš, da ima tvoj partner težave pri tem, da bi svoja (nova?) stališča razložil svojim pristašem, da bi jih le ti potrdili ali sprejeli, potem boš ravnal pametno, če mu pri tem pomagaš. Tu ne gre za kako kolaboracijo, besedo, ki jo predsedstvo NSKS v zadnjem času jemlje v svoj besednjak za narodnopolitične tekmece.

Če pa gre za narodno odpadništvo, oddaljevanje od materinega jezika ali bega iz naše družbe, potem naj vsak pometa pred svojim pragom. Na Koroškem smo v zadnjih sto letih od prej sto tisoč pristali na številki dvanajst tisoč in še drsimo navzdol. Veliko naših rojakov ne govori več na svoje otroke slovensko. Celo pri upokojencih vedno bolj opažam nemško govorico. Vsak izmed nas in tudi gospa Wakounig-Kert ima bližnjo in daljno žlahto, kjer domača govorica ni več doma ko otroci in vnuki ne govorijo več slovensko.

V Sloveniji pravijo, da imajo odlično urejeno manjšinsko zakonodajo. Kljub temu se je v zadnjih desetih letih znižalo število pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti za več kot 20 %. Pri nas za 10%. Samo zakonska ureditev ne pomaga. Treba je ustvarjati boljše vzdušje za naš jezik na Koroškem.

In za to se mi zdi delovanje konsenzne skupine poleg aktivnosti tudi drugih najboljša varianta. Treba se je res odkrito in pogosto, najbolj tudi po občinah, razgovarjati z našimi sodeželani in se ne zapirati v naša okolja. Če nas pri tem podpirajo škofje, socialni partnerji in še mnogi drugi, zakaj bi se temu zoperstavljali in dobro iniciativo omalovaževali?

o delovanju Mölzerja je porocala/Bericht vom 4. 11. 2009 in Junge Welt

Strippenzieher der europäischen Rechten
Abgeordneter der österreichischen FPÖ zu Besuch bei Burschenschaftern in Stuttgart
Von Carsten Hübner
Der Europaabgeordnete der Freiheitlichen Partei Österreichs (FPÖ) Andreas Mölzer ist einer der Strippenzieher des rechtsextremen Lagers in Europa. Am kommenden Samstag tritt er beim Jahreskongreß der NPD-nahen Gesellschaft für freie Publizistik (GfP) als Redner auf. Nur drei Stunden später will er bei der Stuttgarter Initiative, einem Zusammenschluß schlagender Burschenschaften in der baden-württembergischen Landeshauptstadt, über den EU-Vertrag von Lissabon diskutieren. Mit auf dem Podium: Die Bundestags- und Europaabgeordneten Rainer Wieland (CDU), Thomas Silberhorn (CSU) und Florian Toncar. Der Deutschnationale Mölzer ist, wie viele andere FPÖ-Funktionsträger, selbst Burschenschaftler und gehört dem Corps Vandalia an.

Die FPÖ versucht bereits seit Jahren, den Aufbau einer erfolgversprechenden extremen Rechten in Deutschland zu fördern, die zwischen der CSU, dem nationalliberalen Flügel der FDP und dem neonazistischen Rand angesiedelt ist. Mit den Republikanern hat man sich Anfang 2008 zur »Euroregionale Kommunal« zusammengeschlossen. »Städteallianz gegen Islamisierung« heißt ihr aus demselben stammendes Bündnis mit der rechtspopulistischen »pro«-Bewegung aus Nordrhein-Westfalen. Immer mit von der Partie ist auch der völkisch-nationalistische Vlaams Belang aus Belgien. Darüber hinaus sollen Kontakte zwischen dem FPÖ-Nachwuchs vom Ring freiheitlicher Jugend (RFJ) und den »Jungen Rechten« der DVU bestehen.

Mölzer und die FPÖ sind bei der Wahl ihrer Partner nicht wählerisch. So wollte der Europaparlamentarier erst am 23. Oktober bei einer Veranstaltung der offen antisemitischen und romafeindlichen Partei Jobbik in Budapest als Redner auftreten. »Wegen einer Erkrankung«, so Jobbik-Sprecher Elöd Novák, habe Mölzer jedoch kurzfristig absagen müssen. In der zurückliegenden Legislaturpe­riode des Europaparlaments werkelte der FPÖ-Politiker zudem federführend an der Rechtsaußenfraktion »Identität, Tradition, Souveränität« (ITS), der unter anderem die antisemitische Partei Ataka aus Bulgarien, Jean-Marie Le Pens Front National und der Vlaams Belang angehörten.

Das Bündnis hatte allerdings nur im Jahre 2007 Bestand, dann zerbrach die Kooperation an internen Konflikten. Seit der Europawahl im Juni 2009 sind die FPÖ und eine Reihe weiterer Parteien des offen rechtsextremen Spektrums fraktions- und damit weitgehend bedeutungslos.

Die Situation der europäischen Rechten wird auch Mölzers Thema bei der GfP am Samstag vormittag sein, wo er sich der Frage »Eurorechte – Traum oder Wirklichkeit?« annehmen will. Unmittelbar im Anschluß sitzt er dann auf dem Podium der Stuttgarter Initiative, in der die pflichtschlagenden Korporationen Alemannia, Ghibellinia und Hilaritas sowie deren gemeinsamer Altherrenverein zusammenarbeiten. Dort, so das Einladungsschreiben, wolle man »unvoreingenommen« die Argumente »sowohl der Befürworter als auch der Gegner des Vertragswerkes hören und abwägen«. Daß es mit der proklamierten Unvoreingenommenheit nicht ganz so weit her ist, zeigt allerdings der Umstand, daß an dem Wochenende mit dem Nationalratsabgeordneten Walter Rosenkranz noch ein zweiter FPÖ-Politiker auftreten wird. Er widmet sich der »Entstehung der dritten Kraft in Österreich seit Kriegsende und deren politischer Einfluß«.

Pravkar prebiram spet Kovačičeve »Prišleke« in sem prispela do odlomka, ki je zbudil v meni asociacije s predsednikom ZSO in njegovim delovanjem, tudi in predvsem z njegovim angažmajem v t.i. konsenzni skupini.

»Čas je gojil na eni strani delo, heroizem in vse drugo, na drugi pa slabosti in lenobo ... Treba se je bilo samo vključiti in začeti tekati gor in dol s kakšnimi papirji v rokah in že si bil svoboden in pomote so ti spregledovali, največkrat jih še opazili niso. Mik tega sem čutil tudi v sebi. Samo malo bi se prestavil in že bi živel brezbrižno, nihče več ne bi metal oči po meni ... vse od prej bo pozabljeno. Slabosti časa so snubile slabost v meni. In če se podredim, bo to nekaj konstruktivnega ... drča, drča, drča v meglo ... a v zameno, ki ni bila nikakršna prava zamenjava za pristanek, bi imel zagotovljeno bivanje ... Koliko jih je samo bilo ... kakšna množica mladincev in drugih starih, mladih vsenaokrog ... Sedel sem na ograjo pred šolo in čutil, kako se me polašča neka pripravljenost ...«

Lojze Kovačič je tako opisal povojno množično prilagajanje Slovencev novi (Titovi) oblasti v 2. Jugoslaviji. In vendar se zdijo ti stavki univerzalni in veljavni tudi danes z obrnjenimi predznaki: Mar podoben proces doživljamo koroški Slovenci tudi danes, namreč v zvezi s »konsenzno skupino«?
Marsikoga morda res mika »boljše« življenje, treba se je samo vključiti, samo malo bi se prestavil, vse naj bo pozabljeno, če se podredim, bo to nekaj konstruktivnega ... A vendar nas ne spusti občutek, da je to drča v meglo ...

Po vsaki prireditvi te skupine ostaja mlačen občutek, kot da s(m)o Slovenci v tej konsenzni skupini bolj podobni kuncu pred (nemškonacionalno) kačo, ki seveda nima nikakršnega prastrahu (ta služi le za pretvezo, ustvari naj usmiljenje in razumevanje za nemško stvar, opij za narod, pesek v oči dobronamernim in nič hudega slutečim) in odločno koraka svojim ciljem naproti. In vedno znova se poraja vprašanje: Ali se ti cilji skladajo s cilji zastopnikov Slovencev v tej skupini?

Drugačna jesen

V pričakovanju rjave jeseni me je navadno imelo, da bi se zaril nekam, kjer nič ne bi videl in slišal. Tudi tokrat se je nekaterim neozdravljivim na Koroškem ogabno rigalo. Kaj boš, ubogim pač ni moč pomagati! Letošnja jesen je kljub temu ali prav zato postregla z vrsto presenečenj: Srečanja nacističnih nostalgikov na Vrhu ni bilo; razne brambovske proslave so bile slabo obiskane, kajti nekateri, ki so do nedavnega tvorili jedro manifestacij, tja ne gredo več, ker niso zaželeni ali iz lastnega nagiba ne; poročila in razprave v sredstvih javnega obveščanja kritično odpirajo vprašanja glede času primernega spominjanja na zgodovinske dogodke in treznega presojanja nagibov in dejanj, ki so prinesla ljudem toliko gorja. Mlajši rod išče namesto opevanja pogorišč in molitev ob pepelu vrednote za sodobnost in usmeritve za miroljubno prihodnost. Pisana koroška kulturna krajina in prepletanje narodnostnih in jezikovnih prvin spodbujata k prijateljskim srečanjem, k medsebojnemu obdarovanju z bogastvom kulturnih dobrin, ki jih oplajata prizadevnost in ustvarjalnost dveh narodnih in jezikovnih skupnosti.

Čigava je zasluga? Stavim, da bi se zglasila vrsta zagnancev na slovenski in nemški strani, ki bi znala izpostaviti svoje prispevke kot posebno uspešne in učinkovite. Kultura kot skupek družbenih in ustvarjalnih dejavnosti ter življenjskih oblik lahko nosi v sebi moč spreminjanja, tudi v koroškem malem svetu. Izhodišče je kultura pogovora, ki zaživi ob določeni meri medsebojnega spoštovanja in sprejme človeka, kakršen je. Mozaik nove kulturne podobe nastaja iz velikega števila pisanih in različno velikih delov. Naštevanje poskusov nemško-slovenske kulturne izmenjave bi dalo dolg seznam; vseeno bi tvegali, da se marsikaj prezre in izpusti.

Simpozij, ki ga poleti že več kot deset let pripravlja v Beljaku ali Osojah Irgmard Bohunovsky-Bernthaler (Galerie Kärnten), je potekal letos pod geslom »Kako resnična je resničnost?« Misleci in umetniki vidijo nastajanje resničnosti v novi viziji, misli, besedi in nazadnje še v dejanju, ki je v današnjem svetu pogosto le virtualno – nova resničnost pač. Seveda je stekla beseda tudi o »koroški konsenzni skupini«. Okrepilo se mi je gledanje, da je prizadevanje te skupine tudi znotraj slovenske narodne skupnosti edini večji premik zadnjih tridesetih let.

Slavnostni govornik Hubert Patterer je miselno globoko zaoral ob podelitvi odlikovanja konsenzni skupini za njeno mirovno delo. »Koroška teka« je postalo vodilo koroških politikov. Glavni cilj je utrujanje, ne sprememba ne premislek ne kaka nova usmeritev. Pet ljudi je zmoglo krepak obrat, preseganje miselnih plotov. Verjamem, da jim ob tem ni šlo zmeraj dobro, saj so po vrsti znani kot nekdanji koreniti agitatorji vsak za svojo stvar. Tudi meni in z menoj vred verjetno še komu se je upiralo verjeti, da se človek lahko toliko spremeni.

Ugovorov in dvomov je na debelo. Na račun dejavnosti konsezne skupine je dosti očitkov, obrekovanja, blatenja, smešenja. (Podobno se je v manjšem obsegu dogajalo ob prvih dvojezičnih prireditvah za Avstrijski nacionalni praznik pod geslom »Dober večer, sosed! / Guten Abend, Nachbar!«, v katere so se žolčno zaletavali med drugimi nekateri današnji odlikovanci.) Kritikom novega soglasja zmanjkuje vetra; povečini konsenza načelno ne odklanjajo več, čeprav je ob deloma upravičeni skrbi vse bolj opazna določena nevoščljivost ali celo zavist. Težko je obrazložiti, v čem je razlika med nekdanjim »novim dialogom« in današnjim »konsenzom«, razen da so vloge drugače porazdeljene. Stvarnih rezultatov in obetavnih izsledkov ni mogoče spregledati. AMPAK manjka še to in ono! Vseeno se mi zdi nesmiseln pogoj, da se nekdanji srditi nasprotniki najprej javno spokorijo, si potrosijo pepel na čelo in prosijo odpuščanja.

Ali je mogoče dobro shajati drug z drugim brez tistega AMPAK? Grdobij je bilo in je še zmeraj dovolj, tudi in predvsem znotraj slovenske narodne skupnosti same. Enotnosti ali vsaj zbliževanja med političnimi vodstvenimi strukturami ne more biti, dokler ne govori vsak z vsakim. Želimo si najti nekoga, ki bi imel sočutje s trpečimi. Zaljubljenost v lik razcepljenega in zatiranega koroškega Slovenca pride prav celo političnim elitam v Sloveniji, ki zbirajo drobiž za notranjepolitično točkovanje. Kdaj bo zmogel kak politik na senčni ali na sončni strani Alp brez vsakega AMPAK radikalni zasuk preko ideoloških in strankarskih razmejitev v smeri prijateljstva in sloge? Kdaj bodo politiki slovenske narodne skupnosti stopili v dialog z ljudstvom, ki ga zastopajo? Ali bo treba ustanoviti še eno nagrado za notranji »konsenz«? –Zakaj ne, če bo imela kaj učinka!

Tomaž Ogris

A se sploh kdo znotraj manjšine zanima za hokej na ledu? Navijači Olimpije se kar naprej v derbijih spopadamo z zoprnima KACejem in VSVjem. Radi bi vzpostavili stik s koroškimi ljubitelji hokeja, resničnimi domoljubi, ki so pripravljeni ljubiti našo Olimpijo tako, kakor jo mi ljubimo. Najbrž se kdo še spominja nepozabnega vzdušja, ki smo ga pred dvema sezonama priredili na četrtfinalnem dvoboju v Celovcu. Za dva dni zapored je bil Celovec spet slovenski!!! Saj bo še, kar verjemite, da bo še. Zatorej pa: pridite na OLIMPIJA ICE HOCKEY FANS. Pričakiujemo vas odprtih rok.

Sturm dobro anlizira pozitivno zadržanje današnje levice v Sloveniji do slovenske desnice na Koroškem. Jaz pa bi dodal še, da tudi do slovenskih cerkvenih organizacij na Koroškem (na primer nakup doma Korotan na Dunaju). Slovenska levica to potrebuje, da lahko doma reče: poglejte nismo povsod taki. Važen nam je samo slovenski narod.
Zato pa je levica do Cerkve v Sloveniji zelo zadržana, če ne celo sovražna. V Sloveniji ni cerkvenega davka, da bi plačevali katoliške duhovnike, v državnih šolah ne smejo poučevati verouka niti duhovniki, niti veroučitelji, medtem ko je na Koroškem plačanih od države - popolnoma izenačeno z drugimi učitelji na ljudskih in srednjih šolah - okoli 42o veroučiteljev. Tako verski pouk obiskuje na Koroškem 98% katoličanov. Za novega predsednika odbora za verske skupnosti pa so imenovali parlamentarca, ki je znan po svojo antiverski nastrojenosti, saj je tudi član društva " peklenski angeli".
Ob tem dobrem stanju katoliške cerkve na Koroškem, se ni čuditi, če Cerkev v Sloveniji glede na to dobro ureditev vsaj malo zavidljivo.Z dvojezične Koroške pa ni zaznati kakih vidnih znakov solidarnosti s Cerkvijo v Sloveniji, da bi tudi ona dosegla to ravan. Zato po mojem medsebojni odnosi niso najboljši.
Če ima torej slovenska levica iz notranjepolitičnih vzrokov zdaj večje simpatije do koroških Slovencev in tudi do koroške Cerkve, bi ji le ta lahko malce vračala, če drugače ne pa vsaj s tem, da se njo solidarizira v njenem pomujanju za enakopravno vključevanje v slovensko družbo.

Zakaj je bil brisan moj prispevek?

Zakaj je bil brisan moj prispevek?

Najprisrčnejši hiperdomoljubni pozdrav iz bele Ljubljane!!!
Pričel bi z rahlo provokativnim vprašanjem, ki se postavlja kar samo od sebe. Se Vam ne zdi, da je za razbolelo koroško dušo in za patriotizem nas vseh, tostran in onstran Karavank, mrzke nemščine na Vašem forumu občutno preveč? Provokacija je čisto dobronamerna, a vseeno vredna pozornosti in nemara tudi odgovora. Sledijo še drugi, tehtnejši, dopisi...

NOVI DIALOG

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš, je v intervijuju v Novicah »pogumno« izrazil razočaranje o pogovorni kulturi in načinu nesodelovanja med nekaterimi slovenskimi organizacijami na Koroškem. Za srečo je imel priložnost, kot je izrazil, spoznati tudi razne skupine, šolske, kulturne, kmejtiske, ki se po njegovi oceni izogibajo tej specifični delitvi in ki vedo kaj je treba konkretnega narediti v prid narodne skupnosti. Dobro, se ve, politika je takšna. Komaj postaneš neka »grožnja« te hočejo »ubiti«. Seveda je to mišljeno metaforično. Očitam najbol tistim ki so se, hote ne hote, pustili instrumentalizirati, zlorabili svojo »oblast« ko so se »ohne Ruecksicht auf Verluste«! zoperstavili reformam interdialoga. In to med slovenskimi organizacijami – naprimer Causa KOKS – kod tudi zoperstavili reformi dialoga kot je to naprimer konsensna delovna skupina. Del takoimenovane desnice se dela radikalnega. To je absolutni contraire-nasprotje pozitivni radikalnosti. Druga radikalnost v smislu konkretnega, pozitivne prekinitve in premostitve starodavnih egoizmov, je novi dialog. – Kajti egoizem je seme nacijonalizma, je kal vojne. Takšni radikalno-konkretno izvedeni koraki so bili izvedeni strani ZSOja z Marjan Šturmom na čelu, in to z velikim pozitivnim medijalnim odmevom. Na to smo konec konca lahko vsi ponosni, brez da se takoj spustimo v kritike - med drugim na osnovi nesmiselne ljubosumnosti. To bi bil otroški vrtec, in še tam se to ne bi dogajalo v takšni neodgovornosti napram celotni narodni skupnosti. Problem naših slovenskih » interakcijskih debat » je : Nobeden ne prepriča nobenega. Vsaj eden izmed njih bi lahko vsaj včasih spremenil menje. Ta »partijska disciplina« na rameh celotne narodne skupnosti, doprinese do tega, da nekateri podpirajo to kar odklanjajo, in odklanjajo kar podpirajo. Svet, v tem primeru politični svet, bi lahko bil bol zabaven in zanimiv, če bi ljudi govorili to kaj mislijo, tudi če bi mislili stvari ki njihova partija, njihov šef, njihova družina in prijatelji ne bi mislili. To bi bil neki fiskalni-politični paradiž.! Eno je oprostitev davka, drugo pa svoboda misli in besede. Zakaj ne bi bilo možno dialogizirati preko vseh meja, katere so nam vsilili in se nam kar naprej poskušajo vsiljevati, in to s strani tistih ki ne živijo v dialogu za boljšo bodočnost, ampak zopet » hote ne hote« čepijo v neki škatli preteklosti in če se njim zdi oportuno jo odprejo in instrumentalizirajo, igrajo disonančno na zaprašenemu klaviriju etudo z imenom nacijonalizem. Opozarjam vse tiste baje » dobromisleče demagoge«, da naprimer H.C.Strache komaj čaka da bi mali slovenski kozliček zacvilil po njegovih političnih notah in instrumentih. Koroško-slovenski, mogoče nepremišljeni, ampak nič manj nesenzibilni, agresivni nacijonalizem, bi bil vsakdanji kruh za omenjenega HC- ja. Takšno interpretacijo » daj nam naš vsakdanji kruh » ne rabimo, ker ne uvidim in ne morem podpreti zastarelo politiko, katera je in se je izkazala več kot kontraproduktivna. Edina možna pot je nadaljevanje » novega dialoga«. Ena možna rešitev je način odločnega, ne agresivnega interdialoga med vsemi narodnimi skupnostmi. ZSO je tukaj med drugim medijator, in res korak naprej. Seveda, vse se da izbojlšati in razširiti. Seveda, ampak samo v praksi in ne kot gledalec na balkonu neke Muppets Show. Tej praksi ZSOja se naj druge politične slovenske organizacije odločneje vklučijo, in to zaenkrat, kakor znano, še vedno pod krovom KOKSa. Skupno zastopstvo, ja v redu, ampak ne zopet brez stvarne debate „ ker je ne sme biti, ker itak nobeden ne more, ne sme nobenega oziroma sam sebe resno prepričati“. Skupno zastopstvo bi bilo potem stagnacija na še višji ravni in s tem v še večjo škodo za narodno skupnost, če vlada egoizem ki vse zaduši, drug se nama pa smeji. In to upravičeno. Zato samo lahko opozarjam, da iz KOKSa naredimo to kar lahko postane:
pošteni, odprti, miroljubni skupni nastop.

Še besed o mladini.

Jaz osebno imam celo tozadevno že neko aktivistično zgodovino za seboj, med drugim kot podpredsednik tedanje Zveze Slovenske Mladine/ ZSM. Spominjam se, da v tem času, druga polovica do konca 80tih let, da je v tem času bila ZSM/Zveza Slovenske Mladine kar dobro zasidrana po celotnem območju dvojezične Koroške. Da je imela stike preko veliko meja in jezikov, kot tudi z ostalo organizirano slovensko mladino na Koroškem. Zveza Slovenske Mladine/ZSM je bila neki »samoupravljeni« član narodne skupnosti, ker je bila istočasno praktična vsakdanja politična in kulturna šola. Današnji vakuum opozarja »stare korenine« na problem » bolj se odaljiš od mladih ljudi, manj ih lahko zajameš«. Ta problem manjkajoče mladine v naših kot v drugih strukturah je vseavstrijski, vseevropski. Edini ki imajo grozljivo- organizirano mladino, so na žalost neonacisti, skeen heads in drugi mladi hitlerjanci. Ti danes letajo tudi že po Celovcu. Moj konkretni predlog je , v kolikor mladi še niso zadovojivo zastopani v volilnih listah, da čimprej kooptiramo zagotovljeno število mladih - študente, dijake - v upravni odbor ZSO. Tudi tukaj je nujno potreben konkretni novi dialog za bodočnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem. V tem smislu želim uspešno napredovanje skupnega truda, to naj bo naš prispevek za miroljubno Evropo.

Pozdravljeni!
Na občnem zboru ZSO smo soglasno sklenili resolucijo proti ksenofobičnemu volilnemu boju FPÖ, izrekli svojo solidarnost z muslimani, azilanti in izraelsko versko skupnostjo in njenim predsednikom..
Na drugi strani pa ZSO prispeva k temu, da eksponenti desnega ekstremizma (p)ostanejo "salonfähig", če posamezni člani in funkcionarji postavljajo vprašljive javne simbole, češ da ta vrsta dialoga spada k obdelovanju zgodovine in da se je treba iz nje učiti. Trdim, da so se nekateri toliko naučili iz zgodovine, da vedno spet uporabljajo iste vzorce - ksenofobijo kot pot na oblast. Trenutno pač Slovenci nismo tarča napadov, temveč druge družbene skupine. Prav nič me ne pomiri, če zdaj udrihajo v prvi vrsti po muslimanih, rutah, teroristih in še kom! Žalostno je le, da to vedno in povsod funkcionira.
Da se tudi Feldner ni spremenil, pa dokumentira njegov volilni proglas. Nisem nič slišala, da bi se kaj distanciral od agresivnega volilnega boja FPÖ, čigar prvi kandidat je Mölzer, ali pa ga vsaj opozoril, da je tak način agitacije nevzdržen:

EU-Wahl 7. Juni 2009:


Meine Stimme für Andreas Mölzer


KHD-Obmann Dr. Josef Feldner:
Es fällt mir nicht leicht, als Obmann des KHD meinem strikt beachteten Grundsatz, keinerlei Wahlempfehlungen abzugeben, untreu zu werden. Zur kommenden EU-Wahl sehe ich mich jedoch verpflichtet, eine Ausnahme zu machen.
Andreas Mölzer ist seit Jahren Mitglied des KHD-Vorstands und hat in dieser
Funktion maßgeblichen Anteil am Erfolg des Kärntner Heimatdienstes. Darüber hinaus gibt es für diesen persönlichen Schritt viele weitere gute Gründe

KHD-Vorstandsmitglied
Mölzer ist unser Mann im
EU-Parlament


Seine Verdienste in dieser Funktion für den
KHD:

¦ In den vergangenen fünf Jahren hat Andreas Mölzer in Brüssel und Straßburg stets
auch die Interessen des Kärntner Heimatdienstes vertreten.
¦ Er hat den KHD wiederholt gegen unqualifizierte Angriffe im Parlament verteidigt. Er
ist gegen Verleumdungen aufgetreten, so
gegen die von einigen ungarischer Abgeordneten erhobene wahnwitzige Behaup
tung, der KHD sei eine „paramilitärische“(!)
Gruppierung.

¦ Mölzer nutzt jede Gelegenheit, die auf
Versöhnung und Verständigung ausgerichteten Zielsetzungen des KHD publik zu
machen.
¦ Andreas Mölzer stellt in seiner von ihm
herausgegebene Wochenzeitung „Zur Zeit“
dem KHD regelmäßig großzügig Platz
zur Verfügung, seine Anliegen einer
breiten Öffentlichkeit zur Kenntnis zu bringen.
Ohne die Fähigkeiten der anderen Kärntner
Kandidaten schmälern zu wollen, bietet Mölzer
als EU-kritischer, patriotischer und geradliniger

Feldner und Mölzer bei einer Veranstaltung.
Politiker somit die Gewähr, der beste Vertreter
unserer KHD-Anliegen in Brüssel zu sein.

Ich stelle ausdrücklich fest, dass meine Entscheidung eine persönliche ist. Die Überparteilichkeit des KHD wird dadurch in keiner Weise
beeinträchtigt. Auch stellt meine persönliche
Entscheidung keine Präferenz für die FPÖ dar.
Ich hätte diese Entscheidung für Andreas Mölzer auch getroffen, wenn er Kandidat einer anderen Partei wäre.

Včeraj je na tem forumu objavil nekdo zelo polemičen članek zoper predsednika Zveze-Bank. Nimam nič proti taki polemiki. Le, če gredo zadeve tako v osebno ravan, smatram za potrebno, da se avtor tudi jasno podpiše z imenom in priimkom. To je v smislu transparence in tudi v smilu odgovornosti. Ta forum odlikuje transparentnost .
Zato sem omenjeni članek črtal.

Marjan Sturm

Pri Dvomu dvomi, da mu res gre za zaščito koroških Slovencev. Sprašujem se, zakaj se tako brani proti objavi?
Tudi nobeden ni pisal, da bi kdo kaj zakrivil. Čas bi bil, da se pač vse to objavi. Tudi o Zilku se je javno razpravljalo in Avstrija kljub temu ni propadla. Samo še vprašanje ali je knjiga tudi na razpolago v naših knjigarnah???

"Sovejc" bi si moral nadeti drug sinonim. Ker s tem kar tu piše, sigurno ne koristi Sovejcem. Komu naj koristi objava imen nekih "vielleicht" sodelavcev Udbe? Kdo ima dokaze, da so osebe, ki so omenjene v knjigi Lajovica dejansko tudi res kaj zakrivile?

Druzina Lajovic je znana družina tovarnarjev iz Slovenije, ki se je morala po drugi svetovni vojni izseliti v Avstralijo. Ko s(m)o bili pevci Gallusa po turneji v Avstraliji smo tudi Lajovice spoznali kot velikodušne organizatorje in podpornike. Po prevratu v Jugoslavijo, ji je nek prebežnik jugoslovanske UDBE izročil mikrofilm z njenimi sodelavci, informanti in trabanti. Skušali bomo knjigo nabaviti in iz nje napraviti koroški izpis. Tudi na Koroškem naj zvedo, kdo je kaj bil.