O medkulturnem dialogu slišimo vse preveč lepih besed in puhlih fraz. Posebno še v letošnjem letu, ki ga je Evropska unija proglasila za leto medkulturnega dialoga. Čeprav naj bi v svojem bistvu medkulturni dialog prispeval k razreševanju spornih vprašanj, se teh bolj izogiba kot pa jih tematizira. Med takimi »večnimi« spori na Koroškem je tema »partizanstva«. Z zadovoljstvom ugotavljam, da bo letos z evropskim denarjem, ki jih je Slovenski prosvetni zvezi odobrilo Ministrstvo za kulturo na Dunaju, prav »partizanstvo« tema nove gledališke predstave v izvedbi (poklicnih) igralcev iz Avstrije in Slovenije.
Vemo, da omenjena tema za koroško javnost ne pomeni nič pozitivnega in je med najbolj spornimi zgodovinskimi in političnimi hipotekami; prav zato smo se je lotili. S pomočjo političnega gledališča želimo koroški javnosti predstaviti »partizanstvo« kot pozitivno etično vrednoto – navkljub vsem ideološkim in političnim predsodkom ter interpretacijam, ki to temo zaznamujejo na Koroškem.
Zavedam se, da koroška deželna oblast že od nekdaj tudi na kulturnem področju ustvarja pasivno in resignirano vzdušje. Zato tudi razumem, zakaj sta koroška deželna vlada in mesto Celovec odklonila subvencijo za predstavo o partizanih, sofinancirano z evropskim denarjem. To pa je razlog več za politično gledališče, ki se brezkompromisno spoprijema s koroško politično stvarnostjo.
Za preboj oziroma spremembo te kulturi nevarne mentalitete bomo potrebovali kar nekaj poguma. Moč gledališke umetnosti, ki z namenom spreminjanja ljudi išče »provokativne« elemente (partizanstvo v zavesti povprečnega Korošca deluje kot provokacija), je morda tisti pravi signal, ki bo pomagal zgodovinsko legitimnost antifašizma zasidrati v naši zavesti kot etični imperativ medkulturnega dialoga. Deveti oktober, ko bo predstava premierno uprizorjena v Celovcu, je idealen, da kot osrednjo kulturnopolitično temo v ospredje postavimo prav »partizanstvo«.

Janko Malle

V spomin se nam je zapisal kot eden najpomembnejših koroških Slovencev, ki so desetletja na najvidnejših funkcijah oblikovali življenje na južnem Koroškem. Pravzaprav Vinka Poljanca srečamo že na samem začetku organiziranega političnega, kulturnega in gospodarskega življenja proti koncu 19. stoletja, nato pa je njegov lik z vsemi konturami tedanjega časa zaznamoval kulturno podobo koroških Slovencev prav do njegove nasilne smrti leta 1938.
Bil je med redkimi intelektualci, ki jih je slovenska manjšina »premogla« že pred plebiscitom in so še po njem ostali na Koroškem. Med njimi je bilo največ duhovnikov, pa tudi učiteljev, če niso morali zaradi nevzdržnih političnih razmer zapustiti Koroške. Vinko Poljanec je bil duhovnik in je narodno vprašanje povezoval z verskimi vrednotami. Celotno tedanjo manjšinsko politiko je usmerjala Cerkev, ki se je po svoje trudila, da so bila verska vprašanja neizpodbiten element narodne vzgoje. O kakšnih liberalnih pogledih na reševanje vprašanja jezikovne in kulturne enakopravnosti koroških Slovencev v tedanjem času ne moremo govoriti.
Vinko Poljanec, zvest verskim vrednotam Katoliške cerkve, je svoje poslanstvo opravljal v izredni predanosti in skrbi za uveljavljanje slovenskega jezika in kulture. Bil je med pobudniki slovenskih nedeljskih šol in ustanovitelji slovenske kmečke zveze, v politiki se je med drugim uveljavil kot slovenski deželni poslanec, dolga leta pa je deloval v kulturi – med drugim tudi kot predsednik Slovenske krščansko socialne zveze.
Čeprav je svoje »narodno poslanstvo« vedno povezoval s cerkvijo, pa tudi v tej vlogi ni bil slepo poslušen koroški cerkveni hierarhiji. Kadar je šlo za »narodne vrednote«, se je sporekel tudi s krškim ordinariatom. Čas stanovske Dollfussove in Schuschniggove države je vlogo krškega ordinariata še nekoliko bolj osvetlil, saj so se tedaj že začeli pojavljati Kadrasi in drugi slovenski katoliški duhovščini nič kaj prijazni cerkveni možje.
Vinko Poljanec je bil zaveden Slovenec in se je zavzemal za Slomškove in Krekove ideale. Po nacističnem preganjanju in aretaciji je svojo dosledno in pokončno držo plačal z življenjem. Ob 70-letnici njegove nasilne smrti se ga bomo spomnili na spominski slovesnosti v soboto zvečer v Škocijanu, kjer je služboval kot župnik.

Janko Malle