Občni zbor ZSO je potrdil ustanovitev medkulturnega sosveta, ki ga tvorijo sledeče osebe:

Altersberger Rudi
Busch Thomas
Dörflinger Rudi, Dr. MMag.
Gombos Georg, Dr. Univ. Prof.
Graf Wilfried, Dr.
Grilc Raimund, Mag.
Klimbacher Karin
Kramer Gudrun, Mag.
Larcher Dietmar, Dr. Univ. Prof.
Liepold-Mosser Bernd, Dr.
Ogris Tomaž, Prof.
Pickl Dietmar, Mag.
Pilgram Gerhard
Pitschko-Angerer Magdalena, Mag.
Schellander Anton, Mag.

Sklep občnega zbora ZSO

Udeleženci občnega zbora ZSO 4. junija 2009 v Šentjanžu v Rožu sprejmejo naslednji sklep:
1. Upravni odbor skupno z medkulturnim sosvetom sestavi delovno skupino, ki bo do sredine leta 2010 izdelala delovni načrt za vsebinsko poglobitev koncepta kulturne skupnosti in za afirmiracijo koroških Slovencev kot zanimiva in atraktivna manjšina.
2. Hkrati naj ta delovna skupina izdela do naslednjega občnega zbora predlog novih pravil ZSO ter poslovnikov izvršnega, upravnega in nadzornega odbora ter občnega zbora ZSO, tako da bo prenovljena vsebinska usmeritev prišla do izraza tudi v prenovljenem načinu skupnega dela.

----------------------
Odločno proti ksenofobiji

• Spričo dogodkov v zvezi s tretjim predsednikom parlamenta in njegovih absolutno nesprejemljivih napadov na predsednika Izraelitske verske skupnosti Ariela Muzicanta, kjer se Martin Graf na nedopusten način spogleduje z antisemitizmom,
• spričo neonacističnih izpadov v Ebenseeju in drugod,
• spričo rasističnega volilnega boja svobodnjaške stranke za evropske volitve,
• spričo ksenofobne politike Koroške nasproti čečenskim azilantom,
• spričo dolgoletne protimanjšinske politike na Koroškem
občni zbor Zveze slovenskih organizacij na Koroškem ugotavlja:

Odločno se postavljamo proti vsaki ksenofobiji v Avstriji, proti antisemitskim in protiislamskim izpadom in oživljanju nacistične miselnost, ki dobiva podporo od najvišjih državnih predstavnikov. Zahtevamo, da Martin Graf odstopi z mesta tretjega predsednika parlamenta, če tega sam ne stori, pa naj druge parlamentarne stranke poskrbijo za njegov umik.
Predsedniku Arielu Muzikantu in IKG zagotavljamo vso našo solidarnost.
Prav tako smo solidarni z vsemi azilanti, ki jih na Koroškem skušajo skoncentrirati v posebnih taboriščih. Tako kot smo Slovenci pred 1400 leti in Bavarci kmalu za nami dobili zatočišče v tej deželi in smo danes vsi skupaj Korošci, tako naj dandanašnji dobijo azil ljudje, ki bežijo pred vojno in političnim zasledovanjem.
Odločno se postavljamo proti nameram desničarskih sil, da bi spet vzpostavili železno zaveso proti vzhodnim državam. Smo za odprto evropsko politiko, ki podira meje v glavah in med državami. Pod krinko opozicije proti »Bruslju«, proti izmišljenim minaretom, proti dozdevnemu sprejemu Izraela v EU se oživlja agresivna ksenofobna, do tujcev in dozdevnih tujcev sovražna politika in gonja. Med protiislamizmom, antisemitizmom in sovraštvom proti čušem ali Slovencem na Koroškem obstaja jasna zveza.
Stvar demokratične drže je, da se postavimo proti nasprotnikom demokratičnega razvoja na Koroškem, v Avstriji in v Evropski uniji. Stvar pokončnosti je, da se postavimo v bran demokratičnega ustroja avstrijske države in Evropske skupnosti – vključno z manjšinskimi pravicami iz državne pogodbe.

Šentjanž v Rožu, 4. junija 2009

Velja govorjena beseda


Spoštovane dame in gospodje, dragi častni gostje, delegatke in delegati!


Pred štirimi leti smo imeli občni zbor, ki je potekal v znamenju odločitev ustavnega sodišča v zadevi dvojezičnih napisov, razprav okoli konsenzne skupine in orientacije ZSO kot odprte v sožitje in dialog usmerjene zastopniške organizacije slovenske manjšine na Koroškem.

Zdaj po izkušnjah štirih let lahko potegnemo določene izkušnje in začrtamo naše smernice za naše delo v bodočnosti.

Preden ocenjujemo naše delovanje naj navedem nekatere statistične podatke, ki se mi zdijo zelo pomembni in iz katerih sledijo določene posledice, o katerih bom govoril kasneje.

Gre za osnovno vprašanje kje res stojimo. Prognoze razvoja prebivalstva dežele Koroške do leta 2050 kažejo sledečo sliko:

V letu 2007 je Koroška imela 559.898 prebivalcev od tega 83.568 pod 15 leti starosti, 343.326 med 15 in 60 leti in 133.004 na 60 leti starosti. V letu 2050 bo na Koroškem živeli 549.203 ljudi – torej pribl. Desettisoč manj od tega jih bo 65.053 pod 15 leti starosti – torej skoraj 20.000 manj med mladimi -, 273.634 med 15 in 60 leti – torej 70.000 manj v srednji plasti, nad 60 let starosti pa jih bo že kar 210.516, torej skoraj 80.000 več kot leta 2007. 11.158 je bilo v letu 2007 žensk v starosti med 14. in 45. letom, v letu 2050 jih bo samo še 82.983.

Bilanca rojstev je že sedaj negativna in sicer je znašala 2007 -1,1% in se bo postopoma povečala na - 4,5% leta 2050. Samo mimogrede: iz vidika teh statistik je gonja zoper tujce in imigracijo popolnoma absurdna. Koroška bo morala pospeševati priseljevanje, če bo hotela obdržati socilane standarde.

Ta struktura prebivalstva je tudi znotraj manjšine evidentna. Torej tudi mi imamo opraviti s procesom staranja ali pa kot je zelo poantirano povedal šolski inšpektor Teodor Domej: na leto umre pribljižno 1000 oseb s slovenskim poreklom in le 100 se jih rodi.

To je ena plat medajlje. Druga pa je bolj pozitivna: šolska statistika kaže, da se interes za učenje slovenskega jezika veča. Tudi v drugih izobraževalnih institucijah se prijave za učenje slovenščine večajo. Toda od 42% k dvojezičnemu pouku prijavljenih šolarjev le četrtina ob vstopu v šolo zna slovensko, za ostale je slovenščina tuj jezik.

Podoben razvoj je prisoten tudi med Slovenci v Italiji in znanstvenica Suzana Pertot iz Trsta, ki je proučevala tamkajšno jezikovno situacijo je prišla do sledečega zaključka, ki po mojem velja tudi za Koroško:

» ..stališče, po katerem slovenska narodna skupnost v Italiji sprejema v svojo sredo samo Slovence, vodi danes v izginotje, kajti čistokrvnih Slovncev je vedno manj. Čistokrvnosti je nemogoče zagovarjati, ker je po eni strani demokratično nevzdržno, po drugi strani pa zato, ker gre splošni trend v drugo smer (mešanih zakonov je vedno več). Mogoče pa je zagovarjati politiko širjenja kroga govorcev slovenskega jezika. To so lahko otroci iz mešanih zakonov,

ki so nosilci dvojne identitete, od katerih je samo en pol slovenski, so pa lahko tudi Neslovenci, ki se slovenščine naučijo. Le pridobivanje novih govorcev, za katere je slovenščina drugi ali tuji jezik, bo namreč v Italiji pripomoglo k ohranjanju slovenskega jezika. Treba je torej pridobiti nove govorce slovenskega jezika in jih obravnavati kot vir. Nujno pa je tudi učinkovito motivirati tiste, ki so slovenskega maternega jezika, da slovenščine ne opuščajo.

Nekatere manjšine izvajajo jezikovnonačrtovalno politiko tudi do ljudi in ne samo do oblasti. Menim, da bi morali tudi mi v to smer. Potrebno bi bilo preštudirati jezikovnonačrtovalne posege drugih manj razširjenih jezikovnih skupnosti, sestaviti lastni načrt in ga izvesti. Da se to uresniči, sta seveda potrebna materialni in intelektualni kapital. Še prej pa je nujno prepričanje, da gre za investicijo, ki se bo obrestovala, in ne za strošek. Se pravi, da moramo biti tudi mi naprej prepričani v to, da se kaj takega »splača«. Konec citata.

Mislim, da nas postavlja proces staranja in proces modernizacije (globalizacija etc.) pred popolnoma nove izzive in razmisliti moramo o tem, ali naša strategija še ustreza času, v katerem živimo. Prepričan sem, da ne.

Sprva si moramo staviti vprašanje kaj smo in kam hočemo? Kaj je takorekoč naš skupni imenovalec?

Če zgoraj navedena statistika drži – in ni dvoma, da drži - , potem je jasno, da je naš skupni imenovalec ohranitev slovenskega jezika in kulture v prostoru v katerem živimo. Ohranitev slovenskega jezika pa ni le zadeva, ki se tiče manjšine same, temveč vedno več ljudi se s tem, da se učijo slovensko, uvrščajo med tiste, ki jim je jezikovna raznolikost važna in pomembna in ki jim slovenski jezik pomena vrednota iz katerega koli razloga. Poleg tega je treba videti tudi vse tiste, ki se zavzemajo za konstruktivno sožitje v deželi. V stari miselnosti bi na tem mestu ugotovili, da je država odgovorna na podlagi manjšinskovarstvene zakonodaje za ohranitev jezika in kulture. To seveda drži, a kljub temu ni tako in zato moramo tudi samo razvijati svojo strategijo in pridobivati ljudi, ki se zavzemajo za te cilje.

Torej ohranitev slovenskega jezika in kulture ni le vprašanje slovenske narodne skupnosti same, temveč objektivno zajema veliko več ljudi. Pustimo zaenkrat ob strani vprašanje kvalitete jezikovnega pouka, o tem bom spregovoril kasneje.

Ostanimo pri naši samodefiniciji, ki je osredotočena na jedro narodne skupnosti. Zato mislim, da moramo poiskati širšo definicijo za vse to kar počnemo: to je, da smo kulturna skupnost. Kulturna skupnost zajema vse, ki se zavzemajo za ohranitev slovenskega jezika, tiste, ki se iz raznoraznih razlogov učijo slovensko. Poleg tega je treba sodelovati tudi s tistimi, ki se zavzemajo za konstruktivno sožitje v deželi. Tako definirana skupnost pa je in mora biti pluralistična tako v političnem, svetovnonazorskem, strankarskopolitičnem in seveda tudi kar se tiče narodne zavesti.

Pojem narodna skupnost zajema le jedro in sugerira določene politične ambicije - vsaj na simbolni ravni - ki jih danes nimamo in ne moremo imeti. Če se smatramo za kulturno skupnost, potem to še dolgo ne pomeni, da nimamo političnih ambicij. Toda te politične ambicije so pluralne, ker je pač mnogo različnih interesov in tudi posameznikov, od katerih pač vsak tudi po svoje razmišlja. Narodna manjšina ni stranka in ne more biti stranka. Na deželnem nivoju je to že nekaj časa jasno. Nekaj drugega pa je občinska ravan. Na Koroškem imamo nad 100 občinskih imenskih list in na občinskem nivoju nastopajo tudi slovenske in dvojezične občinske liste. Mislim, da je to razumljivo povsod tam, ker večinske stranke nimajo razumevanja za sožitje in slovenski jezik. Zato se ZSO zavzema za sodelovanje vseh političnih frakcij. Ugotoviti pa moramo, da nobena stranka bodisi na deželnem ali občinskem nivoju nima ekskluzivne pravice nad zastopstvom manjšinskih interesov.

Na političnem nivoju se mi zdi sodelovanje političnih frakcij v vprašanjih slovenskega jezika in sožitja zelo pomembna naloga. To skušamo uveljavljati tudi znotraj ZSO: ravno na tem občnem zboru smo uvedli prvi korak v smer organizirane pluralizacije naše organizacije: prvič nastopajo politične frakcije s svojimi delegati: Socialdemokrati in komunisti kot včlanjeni organizaciji ter nekateri Zeleni ter tudi nekateri, ki zagovarjajo samostojni nastop na občinskem nivoju in so blizu ZSO. To bomo v bodoče še izgradili. Tako sodelovanje pa funkcionira samo, če se pojmujemo kot kulturna skupnost in če znotraj naših vrst uveljavljamo konkordančno torej demokracijo dogovarjanja in ne konkurenčne demokracije. Torej skupni imenovalec je jezik in ne boj za glasove na različnih nivojih in tudi ne oblastni boj znotraj manjšine. ZSO torej tvorijo slovenska civilna družba s včlanjenimi organizacijami, osebnimi člani in poleg tega še nastajajoče strankarske frakcije. Toda to ne zadostuje: ZSO se mora odpreti tudi za ljudi, ki jim je sožitje v deželi važno in ki v ta naša prizadevanja vnesejo tudi konkretno znanje: zato smo ustanovili medkulturni sosvet, ki ga tvorijo ljudje iz manjšine in večine in ki naj bi tvoril organ za izdelavo konkretnih projektov sporazumevanja in sodelovanja. V to skupino nam je uspelo pridobiti pomembne znanstvenike, kulturnike in tudi politike skoraj vseh barv.

Spoštovane dame in gospodje!

V preteklosti smo se po mojem preveč zanašali na člen 7 ADP kot vseodrešilni vzvod za dosego naši pravic. Zato naj mi je dovoljeno nekaj besed k členu 7 ADP. Avstrijska državna pogodba je veljaven mednarodnopraven dokument. Toda v Avstriji in še bolj pa na Koroškem ni zadosti dobre volje, da bi v celoti in širokogrundno uveljavili člen 7. Na nekaterih področjih, npr. v šolstvu so zadeve bolje urejene, na drugih področjih, kot so npr. dvojezični napisi in uradni jezik pa slabše.

Zato se stavlja vprašanje, ali lahko izsilimo nam prijazno uveljavitev, in, če ja, kako? Člen 35 ADP urejuje vprašanje interpretacije vsebine državne pogodbe: ambasadorji podpisnic ADP se vsedejo in zavzamejo k sporni točki kakega člena ADP svoje stališče, ki je potem obvezen za R Avstrijo. Toda resnici na ljubo je treba ugotoviti, da podpisnice ADP od leta 1955 do danes še niso sprožile v zadevi člena 7 ADP postopka po zgoraj omenjenem členu. Torej niti Jugoslavija niti Sovjetska zveza ali kaka druga velesila tega postopka niso sprožili. Ne mislim spekulirati o tem, ali bi morebitna notifikacija ADP s strani R Slovenije lahko privedla do postopka po členu 35 ADP, kratkomalo zato ne, ker Slovenija ADP ni notificirala in ga očitno tudi ne bo. Kaj iz tega sledi? Člen 7 ostane kot veljaven notranjeavstrijski ustavni zakon. Tega pa preverja avstrijsko ustavno sodišče, kar je tudi storilo. Toda v zadevi tabel je postalo od odločitve do odločitve bolj restriktivno. In absurdno je, da tudi ta restriktivna linija ustavnega sodišča za deželo Koroško ni bila sprejemljiva

Kaj iz tega sledi? Člen 7 ostane veljaven in seveda moramo zahtevati njegovo uveljavitev, še posebej zaradi itak restriktivnih odločitev ustavnega sodišča v zadevi dvojezičnih tabel, toda poleg tega je pomembno tudi vzdušje v deželi in dialog med ljudmi. To mi je postalo jasno ob letošnjih občinskih volitvah, ko nobena slovenska frakcija v svojem volilnem programu ni izpostavljala vprašanje dvojezičnih tabel. Očitno so ocenile, da s tako temo ne morejo pridobiti volilk in volilcev. Torej gre tudi za vzdušje in v tej smeri moramo tudi sami nekaj storiti.

Zato je po mojem bilo prav, da smo sprejeli vabilo bivšega zveznega kanclerja Schüssla in sodelovali v takoimenovani konsensni skupini. Predlog, ki smo ga sprva izdelal je bil sprejemljiv, ker je predvidel rešitev z uredbo in ne z ustavnim zakonom in poleg tega še previdel tudi takoimenovano odprtnostno klavzulo. Na žalost ta model ni uspel, kratkomalo zaradi tega, ker deželni glavar ni hotel rešitve in na drugi strani tedanji zvezni kancler ni hotel rešitve proti volji deželnega glavarja. Zato bo vprašanje dvojezičnih napisov ostalo še nekaj časa odprto.

Toda iz tega procesa je nastala zanimiva dinamika dialoga s predsednikom koroškega heimatdiensta. Na številnih diskusijskih večerih sem lahko spoznal, da se stališča dr. Feldnerja spreminjajo. Knjiga »Koroško na novo misliti« nazorno nakazuje ta proces. Zato je zame zaključek sledeči: če se ne pogovarjaš se nič ne spremeni, če se pogovarjaš pa obstoja možnost za sprememebe. To se je v tem primeru tudi zgodilo. Zgodil se je miselni premik. Dialog s političnim nasprotnikom (nemškonacionalnega kolerja) smo doselj odklanjali zaradi tega, ker nas je nemški nacionalizem ogrožal v naši slovenski kulturni substanci. Vendar sem prepričan, da odklanjanje dialoga s političnim nasprotnikom ne more reševati zgodovinsko pogojenih konfliktov. Soočenje prizadetih s konfliktualno situacijo je možna pot, če v to privolita oba pogovorna partnerja. Prepričan sem, da je to na Koroškem nujno potrebno, če hočemo zbliževanje, če želimo preizkusiti, da so na poti dialoga možne spremembe. Dobro se zavedam, da je dialog možen samo s tistimi, ki ga sprejemajo in imajo spoštljiv odnos do pogovornega partnerja, ne pa z radikalnimi ksenofobističnimi silami v naši deželi, ki si pod pretvezo dialoga poskušajo pridobivati politične točke in imajo slej ko prej samo ta namen, da bi svoje politične pozicije krepile z nacionalistično kampanjo. Zato mislim, da je zdaj napočil čas, da ta dialog razširimo. Tudi zaradi tega smo ustanovili medkulturni sosvet, ki naj bi se ukvarjal tudi s tem vprašanjem. Razvijati moramo dialog med prebivalstvom.


Spoštovane dame in gospodje!


ZSO je v preteklih štirih letih delovala na različnih nivojih. V okviru sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zvezenga kanclerja sem kot zastopnik ZSO in kot predsednik sosveta usmerjal politiko kolikortoliko uravnovešenega finansiranja vseh slovenskih organizacij, ustanov in kulturnih društev. Še posebej smo se angažirali za rešitev vprašanja finansiranja slovenske glasbene šole. V ta namen sem sprožil postopek pri varuhinji za človekove pravice Tereziji Stoisič, ki obdeluje to vprašanje. Vprašanje uspešne glasbene šole je za nas vprašanje, ki bi ga bilo treba rešiti ne v konfrontaciji s koroško politiko ampak v pogajanjih in ob tem je treba upoštevati osnovno pravilo: slovenski učni jezik je osnova za vsakršno rešitev.

Nadalje smo politično sooblikovali ustanovitev fonda za finansiranje privatnih in dvojezičnih vrtcev, ki izvrstno deluje tudi zaradi tega, ker se je ustanovila Delovna skupnost, ki skrbi za pedagoški razvoj teh vrtcev. Prepričan sem, da bo to delo imelo prej ali slej tudi posledice za občinske vrtce. Vsekakor gre vsa zahvala Stefanu Kramerju in Jožetu Blajsu, ki odlično vodita to Delovno skupnost. V zadevi dvojezičnega šolstva podpiramo prizadevanja obeh šolskih nadzornikov za izboljšanje le tega in smo temu ustrezno tudi govorili s šolsko ministrico Schmiedovo, ki nas je obiskala na našem sedežu. Poleg tega podpiramo vse iniciative Pedagoške visoke šole, strokovnjakov z univerze in Strokovnega pedagoškega združenja za izboljšanje izobrazbe in kvalitete slovenskega pouka. Tozadevne diskusije je treba voditi predvsem na strokovni in šele v drugi vrsti na politični ravni.

Lahko rečem, da smo veliko truda vložili v lobiranje za težnje posameznikov in institucij. Tu je igrala naša podpredsednica Ana Blatnik izredno pozitivno vlogo, bodisi pri občinskem referentu za finansiranje kulturnih domov, pri prometnem ministru za finansiranje prometnega priključka za zadrugo v Pliberku in pri šolski ministrici za finansiranjke zanimivih kulturnih iniciativ in še bi lahko našteval. Ravno primer Ane Blatnik nazorno pokaže, da je integracija v strukture, ki odločajo v deželi in na zveznem nivoju zelo pomembno.

Veliko pozornosti smo namenili pomoči bivšim partizanom, izseljencem in žrtvam nacizma pri dosegi zajamčenih pravic, še posebej pri dodatnih podporah in penzijah. Že moj pokojni brat je pomagal nad 100 osebam in njegovo delo smo nadaljevali. Nadaljnih 360 oseb je z našo pomočjo dobilo doklade k penziji in tu bi se rad zahvalil Urški Brumnik, ki je vse te zadeve izpeljala, obiskala ljudi na domovih in izpolnjevala formularje, komunicirala z deželno vlado in zdravniki. To je bil konkreten servis naše organizacije in to delo bomo tudi v bodoče nadaljevali, ker sem prepričan, da je treba generaciji, ki je toliko pretrpela tudi konkretno pomagati. S tem pride do izraza tudi naša osnovna antifašistična usmerjenost, ki ji bomo ostali zveti. To pa ne pomeni, da smo slepi za dogodke, ki so se dogajali po osvoboditvi, in ki danes še posebej v Sloveniji povzroča hude polemike in razprave.

Konkreten servis bomo še razširili. V dogovoru smo z neko deželno inštitucijo, ki nas želi poveriti z nalogo, da opravimo vse svetovanje pri invalidskem in siceršnem upokojevanju pri tistih osebah, ki potrebujejo pomoč v slovenskem jeziku.

Proces evropske integracije je velik izziv in ugotoviti moramo, da je članstvo Slovenije v EU olajšalo naše delovanje na različnih nivojih. Prvič enkrat je zdaj slovenščina uradni jezik EU in po mojem tudi to vpliva na rast prijav k dvojezičnemu pouku. Drugič je zdaj Slovenija demokratična država in vsi predsodki, ki so prej temeljili na sistemskih razlikah so se izblinili. In tretjič ponuja članstvo Slovenije v EU nove možnosti za prekomejno sodelovanje. Izmejave šolarjev, dijakov, študentov, učiteljev je zdaj enostavneje, le hoteti je treba. Vem, da že na različnih nivojih tečeje take izmenjave. Te iniciative in pobude bomo v bodoče še bolj forsirali in podprli in skušali najti tudi ustrezna finančna sredstva. Mora postati samoumevno, da vsak učitelj, vsak dijak in vsak študent najmanj en semester študira tudi v Sloveniji. S tem se bo izpopolnil jezikovno in hkrati tudi navezal pomembne prijateljske stike, ki bodo vplivali na demokratično zavest in na odpravljanje predsodokov. Še posebej pomembne so te izmenjave za vse tiste, ki se slovenskega jezika šele učijo.

Članstvo Slovenije v EU je pomembno tudi pri razvijanju prekomjenih projektov Interreg. Ravno SPZ je na tem podpročju v zadnjih letih izpeljala številne projekte in v zadnjem času smo dobili odobrena dva projekta – enega za SPZ in enega za NOVICE v skupni vrednosti okoli 1,3 mio evrov. Na tem področju smo se zelo kvalificirali in prepričan sem, da moramo tudi v bodoče izkoriščati te vire. Vesel sem, da tudi drugi razvijajo take projekte, kar je dobro.
Važni v tem sklopu pa so strokovni kontakti v Avstriji in predvsem tudi mirna, nešpektakularna strokovno-politična pomoč ustreznih organov R Slovenije.

Iz vsega tega tudi sledi, da se pri ZSO zavzemamo za dobrososedske odnose med Avstrijo/Koroško in Republiko Slovenijo. Le v dobrih odnosih bo možno razvijati zanimive projekte in le v dobrih odnosih se bomo lahko afirmirali kot zanimiva in atraktivna manjšina in tako lažje reševali vsa odprta vprašanja v zvezi z odprtimi vprašanji, ki nam gredo po členu 7 ADP.

Spoštovane dame in gospodje!

Uvodoma sem govoril o staranju koroškega prebivalstva in s tem tudi manjšinske populacije. Iz tega izhaja potreba po temeljitih reformah. Enkrat na nivoju samorazumevanja in posledično seveda tudi na nivoju organiziranosti. Zato smo v sosvetu za slovensko narodno skupnost sprejeli sklep, da predlagamo R Avstriji, da reformira zakon o narodnostnih skupinah. To pobudo je avstrijska vlada sprejela in jeseni bo prvo srečanje na katerem bomo razpravljali o reformi tega zakona. Povabili bodo predstavnike Sveta Evreope on OVSeja, da razčistimo, kaj so danes evropske norme manjšinske zaščite, kaj pomeni medkulturni dialog in kaj pomeni večplastnost identitete, ki postaja bolj in bolj pomemben faktor še posebej za manjšine. V tem kontekstu bomo razpravljali tudi o vseh pobudah glede takoimenovanega skupnega zastopstva oz. o vprašanjih kakšen organizacijski ustroj je primeren za predstavništvo manjšine.

Toda pri tem je treba upoštevati nekaj osnovnih načel: pravica do združevanja je temeljna človekova pravica in združevanje poteka po načelu prostovoljnosti in konsenza.
Zaenkrat ne poznam nič boljšega od koordinacijskega odbora, ki naj bi imel nalogo po usklajevanju in sodelovanju med vsemi komponentami slovenske manjšine na Koroškem. Konsenz notranjemanjšinskega dogovora je osnovno pravilo političnega ravnanja za vse strukture koroških Slovencev. To je bistvo serioznosti in zrelosti demokracije v vrstah koroških Slovencev s katerim bi lahko izkazovali tudi seriozen odnos do večinskega naroda in R Slovenije. Zato mislim, da bi bilo pametno in tudi v korist NSKS, če bi upošteval našo pobudo in v KOKS sprejel tudi SKS, politično skupino, ki je ne gre prezreti, ker je izraz slovenske politične realnosti. Nepreziranje, medsebojno spoštovanje je pot k zaupanju, k sporazumevanju kot temelju za urejevanje medčloveških odnosov. To velja za koroške Slovence pravtako kot za večinski narod. Morda to v danem primeru za koroške Slovence še posebej velja, ker se nekateri že dve desetletji ukvarjajo samo še s samim seboj in o tem, kako bi naš mali slovenski svet strukturirali tako, da bi ga lahko sami obvladovali. Škoda za energijo, to ni produktivno, to ni naš program. Naš program je usmerjen v razvoj atraktivne kulturne skupnosti, ki slovenski jezik sprejema in prakticira kot izvirno regionalno kulturno vrednoto in ob njem in z njim skrbi za to, da v današnji evropski stvarnosti postajamo prepoznavni in zanimivi kot nezamenljiv faktor evropske kulture.


Spoštovane dame in gospodje!

Smo na poti reforme. Čas nas sili v to, da razmišljamo o naših hotenjih in predvsem o metodah, kako te naše cilje doseči. Nekaj je jasno: manjšina mora biti odprta, sproščena in atraktivna, če hoče preživeti. Manjšina mora promovirati slovenski jezik kot jezik soseda, kot jezik EU in kot jezik povezovanja. Mislim, da je čas mimo, ko smo samo tarnali in jamrali. Očitno manjšinskovarstvena zakonodaja ni zadosti močna, da bi lahko z njo izsilili pozitivno vzdušje v deželei. Za to vzdušje moramo tudi sami nekaj postoriti. Mislim, da je treba povezati prizadevanja za uresničitev pravne države s politiko dialoga z ljudmi in civilno družbo.

Danes smo naredili prvi korak v smer reform, enkrat s tem, da so na občnem zboru prisotni tudi delegati političnih frakcij in drugič tudi s tem, da smo ustanovili medkulturni sosvet, ki naj bi nam svetoval pri razvijanju nadaljnjih reform na področju izobraževanja, šolstva in seveda tudi pri razvijanju dialoga v deželi.

Slovensko šolsko društvo v Celovcu
Slowenischer Schulverein in Klagenfurt


Mladinski dom - Jugendheim - Klagenfurt/Celovec
Dvojezični vrtec - Zweisprachiger Kindergarten »Sonce« - Klagenfurt/Celovec
Dvojezični vrtec - Zweisprachiger Kindergarten »Minka« - Schiefling/Škofiče
Dvojezični vrtec - Zweisprachiger Kindergarten »Pika« - St. Primus/Šentprimož


9020 Klagenfurt/Celovec, Mikschallee 4
Tel. 0463-35651, Fax 0463-35651-11
E-mail: office@mladinskidom.at
Internet: http://www.mladinskidom.at
ZVR: 417461293
UID: ATU59344089

Datum: 06.04.2009

Nekaj pripomb k pismu Narodnega sveta

Narodni svet koroških Slovencev v svojem dopisu ZSO govori o bistvenih političnih spremembah v koroški družbi in vsa svoja sledeča izvajanja utemeljuje pretežno z njimi. Gotovo drži, da je položaj vsake manjšine v prvi vrsti odvisen od »dobre volje« večine odnosno od stopnje njene demokratičnosti v odnosu do obrobnih, marginalnih skupin. Vendar se moramo vprašati, ali so spremembe, ki so jih prinesle deželnozborske in občinske volitve res tako »senzacionalne«. Zakaj so koroški Slovenci leta po 1976 vedno govorili o trostrankarskem sporazumu in ta sporazum označevali kot veliko zlo. Stranke podpisnice so se tedaj zedinile na skupno linijo v manjšinskih zadevah, kar je konkretno pomenilo, da je to obliko bistveno kreirala vedno stranka, ki je bila manjšini najmanj naklonjena. Sedaj je na Koroškem še utrdila svoj položaj in postala najmočnejša. Nikakor pa to ni na zvezni ravni in vprašati se moramo, ali na tej še vedno velja trostrankarski sporazum. Iz spektra izstopajo le Zeleni. Dejanska sprememba se je dogodila na občinski ravni, pa tudi tu lahko upravičeno postavimo tezo, da je to le posledica večinskih razmer na deželni ravni.
Narodni svet v svojem pismu ne govori nikjer o političnih orientacijah znotraj narodne skupnosti. To pa bi bilo verjetno nujno potrebno. Vprašati se moramo namreč, kako to, da je tudi del zavednih Slovencev podprl Zavezništvo za bodočnost Avstrije, sicer volilnih rezultatov v nekaterih občinah južne Koroške sploh ni mogoče razložiti. Analiza narodne zavesti in politične orientacije pa bi bila skrajno potrebna. Na čem sicer naj bi gradilo zaželjeno samoupravno zastopstvo koroških Slovencev?
Če so prepiri med organizacijami koroških Slovencev definirani kot »malenkostni«, potem ni povsem jasno, zakaj teh malenkosti ni mogoče premostiti. Narodni svet se vse preveč orientira po delu treh organizacij, in še tu se lahko vprašamo, ali je ocena povsem pravilna, nikjer pa ne vidi delovanja celotne narodne skupnosti. Tega dela potem tudi ne more primerjati z delovanjem večinskega prebivalstva, kar bi bilo logično in nujno potrebno, ker menimo, da se »manjšinci« v svojem zadržanju ne razlikujejo tako zelo od »večincev«. Pa tudi to je le površna ocena. Vsaj delu koroških Slovencev moramo priznati angažma, ki zdaleč presega delo sorodstvenih struktur večinskega prebivalstva. V tem pogledu je pismo Narodnega sveta malo motivirajoče.
Govorjenje o potrebi demokratično izvoljenega zastopstva navaja h sklepu, da sedanja zastopstva to niso. Vendar moramo upoštevati, da so organizacije in društva organizirana pač na osnovi društvenega prava , kar je tudi povsem demokratično in legitimno ter odgovarja vsem standardom, ki jih nudi avstrijska družba. (Večinski) družbi pa nikdo ne brani, da ustvari pogoje za še boljše demokratično zastopstvo in to je očitno tudi storila. Pričakovanja in možnosti pa se nam zdijo pretiravana.

Pismo indirektno tangira tudi zavezništva koroških Slovencev, ko govori o tem, da tudi deli večinskega prebivalstvca nekaj pričakujejo od manjšine. Ta zavezništva pa niso bila nekaj stabilnega in bi bilo potrebno preveriti, ali so bila in kdaj so bila zelo oportunistična, če nočemo reči, vodena po osebnih interesih.
Centralni organizacijski predlog Narodnega sveta je iniciativa za formulacijo Zakona za samoupravno zastopstvo koroških Slovencev. Glede avtonomnega delokroga v pismu ni najti niti enega predloga. Seveda drži, da bi bilo ta delokrog potrebno izoblikovati skupno. Vendar bi moral pobudnik dati tudi nekaj napotkov. Naj bi tu našli sintezo vseh drugih členov statutov slovenskih organizacij in društev in v čem naj bi ta delokrog presegel ta določila?
Glede demokratično izvoljenih organov pa je vsekakor potrebno opozoriti tudi na »neorganizirane« Slovence in take, ki odklanjajo tak način organiziranja narodne skupnosti.
Nedorečena se zdi formulacija o »frakcijah«. V čem naj se torej zastopstvo razlikuje od KOKS?
Slovenija se pojavi v pismu kot marginalija s sugestijo nekega možnega ukrepa. Slovenija je pač le tudi subjekt svojih odločitev in skupek želja njenega prebivalstva. In to za manjšine trenutno ni ravno zelo zainteresirano. Vzroke bo potrebno šele poiskati in so le na površju v skreganosti koroških Slovencev.
Kot centralna vsebinska problema pismo navaja demografski padec koroških Slovencev in vprašanje jezikovne kompetentnosti. Glede demografije bo težko kaj povedati, smiselnejše bi bilo spregovoriti o migracijah znotraj naselitvenega prostora in iz Koroške. Kje so tu vzroki pa ni težko ugotoviti.
Glede jezikovne kompetentnosti pa je stvar zapletenejša. Jasno je, da problem obstaja. Vendar moramo pod vprašaj postaviti tudi način, kako se ta jezikovna pristojnost ugotavlja. Ni v nobeni obliki znanstveno utemeljena in ne vzdrži nobene kritične presoje, ki bi temeljila na standardih sodobnega jezikoslovja in sociolingvistike. O problemih je tekel pogovor na številnih Koroških kulturnih dnevih in tedaj so koroški Slovenci bili inovativni, precej pred avstrijsko znanostjo. Narodni svet jemlje rezultate kot dejstvo. Nikjer pa ne sprašuje po vzrokih takega stanja. Indirektno torej aplavdira odnosno priznava raznarodovanje, ponemčevanje.
Kot vsebinske »podprobleme« pismo nekje definira šolsko področje, otroške vrtce, zakon o narodnih skupnostih, financiranje, medijsko oskrbo in servisiranje v narodnih vprašanjih. Povedati je potrebno, da za nakazana vprašanja deloma odgovarja narodna skupnost sama. Kljub opozorilom je popolnoma prezrla potrebo kadrovanja pripadnikov narodne skupnosti. Kadrovanje je bilo razvpito kot »levo« in s tem suspektno. V bistvu pa nobena še tako kapitalistična družba ne izhaja brez njega, čemur smo priča prav v zadnjem času. Zato bo problem glede primerno usposobljenih dvojezičnih učiteljih postal še resnejši. Pri otroških vrtcih bi bilo potrebno razlikovati med zasebnimi in javnimi dvojezičnimi vrtci, glede medijske oskrbe pa so prav krogi okoli Narodnega sveta bili tisti, ki so iz odgovornosti glede vsebin programov popolnoma odpustili večinske strukture. Medijska oskrba je prav zaradi politike Narodnega sveta taka kot danes je. To ne velja le za Novice, za katere je soodgovorna tudi Zveza. Kaj, če bi pričeli na tem sektorju analizirati jezikovno kompetentnost, da o kvalifikacijah novinarjev niti ne govorimo. Kaj misli Narodni svet pod naslovom »servisiranje v narodnih vprašanjih« ni jasno. To je prav obrobna stvar. Servisiranje je potrebno na področju vsakdanjega življenja in ne v narodnih vprašanjih, tam bo prej potrebno govoriti o narodni in politični vzgoji, o prepričevanju.
Formalnopravni zamisli o samoupravnem zastopstvu koroških Slovencev bo najprej potrebno dati vsebino in potem iskati primerno organizacijsko obliko.

za SŠD pripravil, dr. A. Malle, predsednik

Zveza slovenskih žena je na svoji seji razširjenega odbora dne 30.3.2009 zavzela stališče k pismu NSKS z dne 13.3.2009 (ki nam ga je je dne 17.3.2009 posredovala ZSO) glede skupnega zastopstva koroških Slovencev.

Ni dvoma, da so tudi žene zelo zaskrbljene nad političnim položajem na Koroškem, predvsem po zadnjih deželnozborskih in občinskih volitvah.

Zveza slovenskih žena je bila od vsega začetka organizacija, ki združuje ženske ne glede na politično pripadnost.
V sedanjem položaju vidimo v KOKS-u, tako v ožjem kot razširjenem rešitev za skupno zastopanje interesov narodne skupnosti. KOKS mora postati usklajevalno telo, ki naj združuje vse organizacije in društva brez vsakršnega izključevanja ozir. nepriznavanja. Gledati moramo na to, da bodo v tem telesu vključene tudi ženske, saj so zastopane v vseh strujah narodne skupnosti, čeprav jim ne pripada mesto, ki bi ga zaslužile.

KOKS mora najti pot za usklajena stališča za skupna nastopanja vseh političnih dejavnikov!

Neenakost med narodno skupnostjo je največkrat "umetno narejena" ne samo s strani političnih strank, ampak na žalost vse prevečkrat med nami samimi!

Delujmo skupno in ne eden proti drugemu, da bomo čim več lahko storili za jezik in kulturo, ki nam zagotavlja naš napredek in obstoj.

Za Zvezo slovenskih žena

Milka Kokot
predsednica

KOKS je današnji in tudi še jutršnji temelj komunikacije med slovenskimi političnimi organizacijami, kakor tudi njihovih kulturnih društev v kontekstu skupnih političnih meril in odločitev napram vseavstrijski politiki. KOKS je lahko garancija, da narodna politika izoblikuje smernice za skupni nastop. Vsak človek je individulano bitje in prav v raznolikosti mišljenja leži kolektivna kreativnost.
Treba bo pač razviti "skupne" učinkovite in realistične ukrepe in ideje za zaželjeni skupni nastop, h kateremu naj vsaka stran doprinese čim več kreativnih zamisli in vizij. Zato podpiramo učinkovit koordinacijski odbor kot prvi korak, ki naj ustvari medsebojno zaupanje in izdela nove modele skupnega zastopstva.

Jože OPartl (predsednik ZSI)
Prof. dr. Katja Sturm Schnabl (podpredsednica)
Borut-Sergej Schnabl (tajnik)

Celovec 24.3.2009