Pogajanja glede dvojezičnih napisov so (zaenkrat) pri kraju. Nekdo je rezultat označil sledeče: "glava reče ja, srce pa ne".

Toda gremo po vrsti:

1. dvojezični napisi: 164 jih bo. Torej 71 več kot do sedaj, v resnici malo več, ker ja vse table iz leta 1977 še vedno niso bile postavljene. Celotno dvojezično ozemlje je zaobjeto, ponekod le z eno, ponekod z več napisi. Občine bodo tokrat morale postaviti vse odrejene dvojezične table. Smerokazi so definirani tako, da bodo dvojezični, če kažejo iz dvojeziočnega kraja v dvojezični kraj. Generalno bo v ustavni zakon zapisano, da ne sme priti do poslabšanja manjšinskih pravic na podočju dvojezične topografije in uradnega jezika.

2. uradni jezik: tu se je najbolj zatikalo. Ker sta dve občini (Dobrla vas in Škocijan) sprejeli večinske sklepe proti dvojezičnim napisom in uradnemu jeziku, je vladajoča deželna politika
klonila pred tem pritiskom in skušala preprečiti uradni jezik v teh dveh občinah. Ponujala je celo € 500.000,00 če bi se odrekli uradnemu jeziku v teh dveh občinah. Zadeva je bila v občini Dobrla vas v toliko problematična, ker je ustavno sodišče leta 2000 prav na primeru Dobrle vasi odločilo glede uradnega jezika (10% na občinskem nivoju) leto navrh pa je pri ljudskem štetju število slovenskogovorečih občanov padlo pod 10 odstotkov na 8,8%. In deželni glavar se je sklivceval prav na teh 8,8 odstotkov.

Sprva smo vztrajali na judikaturi ustavnega sodišča. Ko tega deželna stran ni sprejela smo skušali zadevi razrešiti tako, da bi uradni jezik izpustili ob tokratn rešitivi topografije in ga režili kasneje. Ob tem pa bi ostala nevarnost, da bi ustavno sodišče ob kaki pritožbi (dobronamerni ali tudi obratni) v Dobrla vasi ovrglo svojo judikaturo in občino Dobrla vas v celoti izvzelo iz liste občin z uradnim jezikom. Zaradi tega namišljena varianta ni prišla v poštev. Drugače je bila situacija glede Škocijana. Tam je delež slovenskogovorečega prebivalstva v občini znatno nad 10 odstotki. Kljub temu deželni glavar ni bil pripravljen rešiti v tej občini vprašanje uradenega jezika v skladu z veljavnimi odločitvami ustavnega sodišča. Očitno sta ti dve občini postali tudi znotraj FPK bojni vprašanji, vsaj tako je namigoval deželni glavar. Skratka velikovška FPK in brambovci so zahtevali svojo "trofejo". Dvojezično tablo niso mogli dobiti, zadeva okrog uradnega jezika v Dobrla vasi pa je bila toliko nejasna, da se da o tem razpravljati. Škocijan se je le pridružil dobrolski razpravi. Spet je nastala mučna situacija in dolga razprava s konsekvenco propada pogajanj ali ne. "Rešitev", ki je bila potem sprejeta, je seveda "neapetitlih" in tudi ustavnopravno vprašljiva. Toda o tem bodo odločali ustavni sodniki.

Vsekakor je zdaj tako, da v treh krajih dobrolske občine velja slovenski uradni jezik in tudi v 11 krajih škocijanske občine. To je v nasprotju z judikaturo ustavnega sodišča, ki uradni jezik uveljavlja pri 10 odstotkih na občinskem nivoju. Ustavni zakonodajalec pa je nad ustavnim sodiščem, tako da bo še zanimivo.

3. paket: pribl. 2 milijona evrov iz takoimenovanega plebiscitnega daru bo šlo direktno za potrebe slovenske manjšine na Koroškem. Za Glasbena šolo se bo našla sistemska rešitev, slovenska gimnazija bo dobila več vrednostnih enot za jezikovni pouk, v ostalem pa še veliko obljub, kaj vse se bo obrnilo na bolje, če bomo razrešili vprašanje dvojezične totpografije.

Skratka: glava reče ja, srce pa še okleva....

Vprašanje dvojezične topografije zdaj razburka tudi notranjo politiko R Slovenije. Na pobudo SDS se bo sestal Odbor za zunanjo politiko, ki naj bi razpravljal v zadevi dvojezične topografije na Koroškem, možni rešitvi z ustavnim zakonom in vlogi slovenskega zunanjega ministra v tej zadevi. Zanimivo je, da so povabljeni na to sejo s strani koroških Slovencev le predstavniki NSKS in sicer predsednik dr. Zdravko Inzko, podpredsednik Nanti Olip in odvetnik mag. Rudi Vouk. To je prvič v povojni zgodovini R Slovenije, da nek parlamentarni organ R Slovenije vabi zgolj eno zamejsko organizacijo na razpravo o aktualni temi.

Očitno je v ospredju vprašanje ADP in možnega ustavnega zakona, s katerim hoče Avstrija razrešiti vprašanje topografije.

Na ustavni zakon smo koroški Slovenci že pristali leta 2006 (Gusenbauerjev model) in začetek tega leta spet in to vse tri organizacije.

Opozoriti je treba iniciatorje tega sestanka, da je Janševa vlada leta 2005 podpirala Schüssel/Haiderjev model, ki je bil slabši od zdajšnjega predloga in tudi v ustavnem rangu.

Pretekli torek je bila na celovški univerzi predstavitev nove knjige o multilinguializmu, ki so jo izdali Georg Gombos, Werner Wintersteiner in Daniela Gronold pri založbi Wieser. Na podij so povabili tudi mene, da spregovorim o konsenznem procesu in aktualnih vprašanjih dvojezične topografije. Georg Gombos je pripovedoval zanimiv primer: ko je bila železna meja med vzhodom in zapadom z minami in drugimi železnimi ovirami, divjad ni mogla prekoračiti meje. Toda zdaj po dvajsetih letih, ko je meja odprta, mine in ostale železne ovire odstranjene, študije kažejo, da divjad še vedno ne prestopi meje. Tako globoko je zasidrana bivša meja v spominskem instinktu živali.

Na misel mi je prišla razprava o dvojezičnih napisih. Tudi v tem vprašanju se pojavljajo stereotipi, ki že dolgo ne ustrezajo realnostim. Na eni strani stereotip, da gre pri tablah za slovenizacijo, da so dvojezični napisi simbol tega itd. Na drugi strani pa skoraj sakralen odnos do člena 7 ADP in za prepričanje kaj vse se da z njim doseči.

Zadeva je sledeča: avstrijsko ustavno sodišče je o dvojezičnih napisih odločalo na podlagi dejstva, da je dotični odstavek člena 7 notranje državno v ustavnem rangu. Ustavno sodišče v Avstriji nima pravice ocenjevati in odločati o mednarodnih pogodbah. Nadalje je pri nas ustavno sodišče negativni zakonodajalec, pozitiven pa je vlada oziroma parlament. Je že res, da bi ob ustrezni dobri volji morala vlada slediti logiki ustavnega sodišča. Ni pa prisiljena. Če ni dobre volje, parlament lahko z dvotretjinsko večino določi drug kriterij za postavitev dvojezičnih napisov, ki mora biti seveda pod 25% v našem primeru. Bivša predsednika ustavnega sodišča sta to potrdila. Kdo torej lahko to prepreči: edino podpisniki avstrijske državne pogodbe, torej Rusija, ZDA, Anglija in Francija. Avstrijska državna pogodba prevideva člen, ki določa, kako se različne intrepretacije posameznih členov ADP lahko razreši in sicer tako, da se ambasadorji podpisnic državne pogodbe vsedejo in povedo, kaj podpisnice mislijo o tem vprašanju. Ob nesoglasjih med ambasadorji so predvideni nadaljni mehanizmi. Torej niti notifikacija državne pogodbe ne bi Sloveniji prinesla pravice, da sproži mehanizem zasedanja ambasadorjev podpisnic ADP.

Slovenija bi lahko po diplomatski poti vprašale podpisnice ADP, kaj mislijo o npr. 17,5 odstotnem deležu za postavitev dvojezičnih napisov. Hitro bi dobili odgovor in bi vedeli ali lahko grozimo z mednarodnim pravom in zasedanjem ambasadorjev podpisnic ADP ali pa ne.

Najslabše pa je, da nekateri grozijo nekaj tja v dan, brez pravih osnov.

Ali drugače povedano: čeprav smo v procesu evropske integracije, čeprav gradimo nove oblike sodelovanja in sožitja, nekateri še vedno stojijo na okopih hladne vojne in argumentov iz tega časa. Na eni in na drugi strani.

Für Ludwig Adamovich, dem Berater von Bundespräsidenten Heinz Fischer und früherem VfGH-Präsident, ist der Kompromiss in der Ortstafelfrage akzeptabel - vor allem, wenn man die schwierige Lage in Kärnten kenne.

Wien/Maf. Nicht begeistert, aber durchaus zufrieden: So reagierte Ludwig Adamovich, Berater von Bundespräsident Heinz Fischer und Präsident des Verfassungsgerichtshofs zu jener Zeit, als die ersten Ortstafelurteile gefasst wurden, auf das Verhandlungsergebnis in Kärnten. Entscheidend sei, dass sämtliche Entscheidungen des Verfassungsgerichtshofs berücksichtigt seien, so Adamovich im Gespräch mit der „Presse“. Alle 22 Ortschaften, bei denen das Höchstgericht Zweisprachigkeit verordnet hatte, finden sich auch auf der nun ausverhandelten Liste.

Der Prozentsatz „könnte schöner sein“, so Adamovich. Der VfGH habe aber keine Entscheidung getroffen, bei der die zehn Prozent Minderheitenanteil im Spruch selbst festgehalten sind, sondern diesen Prozentanteil immer nur in der Begründung vermerkt. Der Gesetzgeber habe durchaus Spielraum, einen Prozentanteil festzulegen. Und die gewählten 17,5 Prozent seien „weder zu nahe an den 25 Prozent noch zu weit weg von den zehn Prozent“ und somit eine gute Basis für einen Kompromiss – vor allem, wenn man die schwierige Lage in Kärnten kenne. Als „Wermutstropfen“ bezeichnete Adamovich die Meldung, wonach die stärkste slowenische Organisation, der Rat der Kärntner Slowenen, dem Kompromiss nicht zustimmen dürfte.

Dass die Regelung mittels Verfassungsgesetzes beschlossen werden soll, hält der frühere VfGH-Präsident für „unvermeidbar“. Anderenfalls würden wieder Fälle vor dem Höchstgericht landen – und dieses könnte nur schwer weg von seiner bisherigen Urteilspraxis, wonach von einem zehnprozentigen Anteil der Minderheit auszugehen ist.

„Nicht übertrieben glücklich“ ist Adamovich mit der von den Freiheitlichen in Kärnten geplanten Volksbefragung. „Eine Volksabstimmung im betroffenen Gebiet wäre überhaupt nicht gegangen, weil es sich um Bundesrecht handelt.“ Und eine – rechtlich unverbindliche – Befragung? Adamovich: „Wenn sie das brauchen – in Gottes Namen...“

("Die Presse", Print-Ausgabe, 05.04.2011)

Ex-Höchstrichter: "Ein guter Kompromiss"

Karl Korinek: "Die Lösung ist politisch vernünftig und meiner Ansicht nach verfassungskonform."

Auch Karl Korinek freut, dass der jahrzehntelange Ortstafel-Konflikt beigelegt ist. "Die Lösung ist politisch vernünftig und meiner Ansicht nach verfassungskonform. Und sie entspricht den Anforderungen des Staatsvertrags", befindet der ehemalige Präsident des Verfassungsgerichtshofs (2003 bis 2008) im KURIER-Gespräch. "Ich habe immer gesagt, dass sich der Rechtsstaat letztlich durchsetzen wird."

Er sei zuversichtlich, dass auch realisiert werde, was in der Nacht auf Samstag politisch ausgehandelt worden ist - obwohl der Ratsobmann der Kärntner Slowenen die Eckpunkte erst intern besprechen will. "Es ist ein guter Kompromiss. Und alle Beteiligten wollen das Problem gelöst haben", urteilt Korinek.

Findet er nicht kurios, dass just Landeshauptmann Gerhard Dörfler, dessen Partei sich Sprüchen des Verfassungsgerichtshofs in dieser Causa widersetzt hat, jetzt als Ortstafel-Held in die Geschichte eingehen will? "Dörfler hat sich in seiner Grundeinstellung geändert - vielleicht auch deshalb, weil die Einstellung der Bevölkerung anders geworden ist. Das Bedürfnis nach einer Lösung ist in der Bevölkerung groß. Die war es ja leid, sich in der ganzen Welt wegen dieser Sache lächerlich zu machen."

Korinek vermutet, dass auch der einstige Landeshauptmann Jörg Haider "heute diesen Kompromiss mittragen würde". Dass ihn die Kärntner Freiheitlichen einst als Feind der Kärntner beschimpft haben, "hat mich nicht wirklich aufgeregt. Sie haben mich auch ,böser Wiener' genannt. Dabei kommt meine Mutter aus Kärnten."


Kurier 3.4.2011