V preteklih tednih so v Sloveniji razpravljali o referendumu o takoimenovanem arbitražnem sporazumu glede poteka meje z R Hrvaško. Izid je bil dokaj tesen in debata je bila dokaj emocionalna. Vsepovsod se je govorilo o "enotnosti" oziroma "razdvojenosti" naroda.

Bivši predsednik RS Milan Kučan je zdaj ob proslavi dneva državnosti na Kumu ugotovil, da "pomemben del opozicije politiko gradi na razklanosti družbe, ki razklanost kar naprej poudarja in jo s tem v resnici ustvarja in poglablja".

Ko sem to Kučanovo misel prebral sem seveda moral pomisliti na našo stavrnost na Koroškem. 20 let je tukaj bivša garnitura NSKS v ospredje svojega delovanja postavljala "enotnost narodne skupnosti", tarnala o "razdvojenosti in razklanosti manjšine" in s tem v resnici ustvarjala in poglabljala to neenostnost. Viden izraz tega je razdor znotraj NSKS in ustanovitev tretje organizacije in ne nazadnje je tudi zdajšnja sprememba v NSKS izraz te politike.

Zanimiva paralela. Toda na žalost je treba ugotoviti, da so (tudi) politične sile v Sloveniji, ki jo reprezentira Milan Kučan v najširšem smislu besede z nekritično podporo bivši garnituri NSKS krepko podpirale in podpihovale političen koncept med slovensko manjšino na Koroškem, ki "gradi na razklanosti družbe, ki razklanost kar naprej poudarja in jo s tem v resnici ustvarja in poglablja".

S tem so te sile prav gotovo tudi soodgovorne za situacijo na Koroškem.

Prepričan sem, da novo vodstvo NSKS z dr. Inzkom na čelu, uglednem diplomatu in visokem predstavniku mednarodne skupnosti v Bosni NSKS ne bo več sledil politiki, "ki gradi na razklanosti družbe", temveč se bo odločil za politko sodelovanja, odpravljanju predsodkov in uveljavljanju pravne države in sožitja.

Zakaj deli levice v Sloveniji v manjšinskem vprašanju zagovarjajo desne pozicije je vredno razmisleka in se bomo morali lotiti tudi te razprave.

Ko je pred nekaj leti Florjan Lipuš prejel Prešernovo nagrado, so vsi slovenski in tudi nekateri avstrijski mediji obširno poročali o tem, objavljali intervjuje in razgovore z njim. Pred kratkim je zdaj Lipuš v Kleine Zeitung objavil pismo bralcev, v katerem se kritično loteva politike NSKS in postavlja tezo, da je položaj manjšine takšen kakrkšen je, tudi sad politike NSKS. Vsekakor ostre besede. Človek bi pričakoval, da bodo slovenski mediji Lipuševo tezo objavili, se z njo soočali, jo delno ali v celoti zavrnili, skratka obeležili, da je eden najpomembnejših koroško-slovenskih avtorjev, dopisni član slovenske akademije zananosti in umetnosti zapisal nekaj o položaju slovenske manjšine na Koroškem, kar je nenavadno in je treba o tem vsaj razmišljati.

Lipuševa teza se mi zdi vsekakor razmisleka vredna. Ne zaradi tega, ker je pač kritiziral NSKS, njegovo tezo tudi lahko razširimo na vso manjšino, oziroma na elite le te. Vprašanje, kaj smo sami v naši zgodovini naredili narobe, da smo toliko ljudi zgubili, je umestno vprašanje. To je za obdobje 1848 do 1914 v svoji disertaciji že opisal slovenski zgodovinar Janko Pleterski .

Seveda je lažje vztrajati pri dihotomičnem pogledu na našo stvarnost: mi smo žrtve, ker smo bili vedno žrtve, oni pa so storilci, ker so bili vedno storilci. Tak pogled ne dopušča diferencirane analize in tudi ne kritične ter samokritične refleksije. Sindrom "DMA" (dualizem, manihejizem, amergedon) je očitno tudi pri Slovencih tako na senčno, kot tudi na sončni strani alp še dokaj živ. Ravnotako tudi med večino na Koroškem. A tu imamao vsaj nekaj medijiev regionalnega in nadregionalnega pomena, ki se kritično lotevajo DMA sindroma pri večinskem narodu.

Kot rečeno, z Lipušovo tezo se ni treba strinjati, a jo kratkomalo zamolčati ni ravno izraz odprtosti. Bolj bi nam koristilo, če bi se z njegovo tezo kritično soočali...