Pretekli torek je bila na celovški univerzi predstavitev nove knjige o multilinguializmu, ki so jo izdali Georg Gombos, Werner Wintersteiner in Daniela Gronold pri založbi Wieser. Na podij so povabili tudi mene, da spregovorim o konsenznem procesu in aktualnih vprašanjih dvojezične topografije. Georg Gombos je pripovedoval zanimiv primer: ko je bila železna meja med vzhodom in zapadom z minami in drugimi železnimi ovirami, divjad ni mogla prekoračiti meje. Toda zdaj po dvajsetih letih, ko je meja odprta, mine in ostale železne ovire odstranjene, študije kažejo, da divjad še vedno ne prestopi meje. Tako globoko je zasidrana bivša meja v spominskem instinktu živali.

Na misel mi je prišla razprava o dvojezičnih napisih. Tudi v tem vprašanju se pojavljajo stereotipi, ki že dolgo ne ustrezajo realnostim. Na eni strani stereotip, da gre pri tablah za slovenizacijo, da so dvojezični napisi simbol tega itd. Na drugi strani pa skoraj sakralen odnos do člena 7 ADP in za prepričanje kaj vse se da z njim doseči.

Zadeva je sledeča: avstrijsko ustavno sodišče je o dvojezičnih napisih odločalo na podlagi dejstva, da je dotični odstavek člena 7 notranje državno v ustavnem rangu. Ustavno sodišče v Avstriji nima pravice ocenjevati in odločati o mednarodnih pogodbah. Nadalje je pri nas ustavno sodišče negativni zakonodajalec, pozitiven pa je vlada oziroma parlament. Je že res, da bi ob ustrezni dobri volji morala vlada slediti logiki ustavnega sodišča. Ni pa prisiljena. Če ni dobre volje, parlament lahko z dvotretjinsko večino določi drug kriterij za postavitev dvojezičnih napisov, ki mora biti seveda pod 25% v našem primeru. Bivša predsednika ustavnega sodišča sta to potrdila. Kdo torej lahko to prepreči: edino podpisniki avstrijske državne pogodbe, torej Rusija, ZDA, Anglija in Francija. Avstrijska državna pogodba prevideva člen, ki določa, kako se različne intrepretacije posameznih členov ADP lahko razreši in sicer tako, da se ambasadorji podpisnic državne pogodbe vsedejo in povedo, kaj podpisnice mislijo o tem vprašanju. Ob nesoglasjih med ambasadorji so predvideni nadaljni mehanizmi. Torej niti notifikacija državne pogodbe ne bi Sloveniji prinesla pravice, da sproži mehanizem zasedanja ambasadorjev podpisnic ADP.

Slovenija bi lahko po diplomatski poti vprašale podpisnice ADP, kaj mislijo o npr. 17,5 odstotnem deležu za postavitev dvojezičnih napisov. Hitro bi dobili odgovor in bi vedeli ali lahko grozimo z mednarodnim pravom in zasedanjem ambasadorjev podpisnic ADP ali pa ne.

Najslabše pa je, da nekateri grozijo nekaj tja v dan, brez pravih osnov.

Ali drugače povedano: čeprav smo v procesu evropske integracije, čeprav gradimo nove oblike sodelovanja in sožitja, nekateri še vedno stojijo na okopih hladne vojne in argumentov iz tega časa. Na eni in na drugi strani.